sinaptični labirint

VSake toliko časa zakoračim mimo ljubljanskega bikofeja in se spomnim na pogovor, ki sem ga imel z zelo dobrim prijateljem - tujcem, ki ni odraščal v Ljubljani - o tem kako so eni ljudje smešni, in kako nerazumljivo se obnašajo. Dva kolega sta ga povabila na pijačo, in ko je hotel zaviti na (tako imenovano) promenado, sta odreagirala posmehljivo in vzvišeno - češ, tja hodijo pa samo butasti potrošniki, tega nam pa res ni treba.

Odšli so v bikofe. Hm… Nekako težko sprejmem, da zna klientela v bikofeju kaj bolj razmišljati s svojo glavo kot na primer klientela v Mačku. Seveda je določena razlik v oblačilih, pa niti ne v tem, koliko namena in pozornosti gre oblačenju, kot kaj hoče obleka skomunicirati. In mnogi elitistični intelektualci skušajo sporočiti, da se ne strinjajo, da jim privlačnost, simpatičnost, čednost in privlačnost smrde - da jih zanimajo višje zadeve, kot so gospodarska rast tretjega sveta, propad naše odlične socialistične družbe… Skratka večinoma parole, ki jih ponavljajo kot papige in zraven dodajajo pogosto nepremišljene detajle, ki kdaj pa kdaj zrastejo celo na njihovem zelniku.

Ampak po mnenju te “intelektualne elite” - dekle ki je posvetilo pozornost obleki na tak način, da je njena podoba izražala zadovoljnost s seboj in iskreno veselje do lepega izgleda, po mnenju intelektualcev “ni pomembno - važno je kaj je v glavi” - kot da urejeni in privlačni ljudje ne moremo biti tudi inteligentni (da se sploh ne spuščam v to, da je inteligenca več kot le izbira “pomembnih” tem in “mnenj). Seveda gre potem inteligentni fant po tisto pametno dekle, ki najglasneje razlaga o “feministični teoriji” in pljuva po blondinkah, ki so tako skoraj “vse umetne” - o “bolani družbi potrošnikov”… Potem naj ubogi fant sebi pripiše posledice - in ne ne bom pojasnjeval kakšni so vse kompleksi in kje vse se skrivajo in kaj vse imajo za posledico.

Dolga leta sem bil sam eden od teh elitističnih izgubljenih duš, in moram reči, da sedaj živim lepše in bolj polno življenje. Teme mojih pogovorov niso več omejene na kvaliteto v art filmih, političnih in geostrateških dejstvih in ugibanjih in podobnem - ne morem zamenjati kože, tako da prav preprost še nisem postal - tak pač nisem - sem pa zavzel drugačen odnos do zabave in veselja v življenju zlasti pa sem zavzel drugačen (manj predsodkov poln) odnos do mojih soljudi - še vedno me kakšni primitivci vržejo iz tira in še vedno ne razumem kako se lahko nekdo ure in ure pogovarja o tem kaj je kupil in koliko je stalo - razumem zakaj, ampak kako pa ne.  Kljub temu pa povem vsem intelektualnim prestrašencem, da so tudi “šminke” lahko super fajn ljudje in za božjo volj sestopite s svojega konja in se kdaj tudi poveselite.  (Če jim ne boste všeč, jim pač ne boste, boste pa komu drugemu … ;)  )

Nekoč mi je bilo povedano, da so se obleke razvile iz okrasja, in da je njihova uporabnost prišla šele naknadno. S tega vidika naša doba dobi nek drugačen smisel. Ampak že dolgo se mi zdi zanimivo, da so pri človeški vrsti bolj barvito in raznoliko okrašene samice. Recimo pri pticah, srnjadi itd. so vendar bolj barviti samci - zlasti pri pticah, kjer samček sezida gnezdece, potem gre pa osvojit izbranko, se nafrfulji in ji zapleše svoj “poglej kako sem lep in močan” ples, in nazadnje uspe samico nekako oploditi in si jo prisvojiti. Kako izbere samičko ne vem, nekako pa naj bi veljalo, da samička izbere njega… (???) -

No saj pri ljudeh je pravzaprav podobno, fantje plešemo ples osvajanja, dekleta pa izberejo. Ampak pri človeški vrsti v dvajsetem stoletju je nafrfuljena samica, moški pa smo sicer malo raznoliki, a večinoma le toliko, da okolici sporočamo v katero socialno podvrsto človeka spadamo (homo intelectualis, homo artisticus, homo operarius, homo opulentus…) sicer je pa vse skupaj bolj podono uniformi, za razliko od žensk, kjer je čevljev, torbic, oblekic… neskončno vrst in oblik. Morda je psiha ženske bolj zapravljiv, lažje dosegljiva kupna moč, morda sta pri človeški vrsti za moškega (zaradi intelektualne premoči naše vrste) postala zunanjost in fizična moč manj pomembni, ampak pred kratkim se mi je pa, poleg teh očitnih mislih porodila še ena.

Nekako do konca devetnajstega stoletja, je bilo še popolnoma sprejemljivo, da se čičkajo tudi moški, v renesansi so razkazovali svoje lepe noge, v baroku so se tako nafrfuljili, namazali in olasuljili, da so res postali še najbolj podobni ptičem, v devetnajstem stoletju so se krasili z mašnicami, bnaborki in barvitimi kombinacijami, v dvajsetem stoletju pa samo še kravate (v osnovi del uniforme) in obleke, do pred kratkim v sivi, modri ali črni - izjemoma v kolumbiji ipd. Beli. Torej človeška vrsta le ni imuna na frfuljenje moških - kaj se je zgodilo?

Posvetilo se mi je, da je šel hkrati s tem trendom dolgočasnjenja moške obleke pri ženskah trend prisvajanja dotlej oblek kulturno opredeljenh kotz moške. Nekakšen spremljevalen pojav feminističnih gibanj, v želji po izenačenju z moškimi, ki od moških pač ni zahteval, da se obačijo v kulturno opredeljene “ženske obleke” čeprav se je od 19. stoletja dalje tudi to dogajalo. Ne ženske so se preoblekel v moške in hkrati obdržale raznolikost moške garderobe, nato se je moda prilagodila in moške obleke so postale za ženske drugače krojene, mškim pa ni ostalo nič drugega, kot da gradualno začnejo spremljati “ženski” trend garderobnih spremem in sedaj imamo tako imenovane “metro” moške. (imamo tudi krizo spolne identitete družbe, upad rodnosti, propadanje zakonov, potrošniško menjanje partnerjev staro za novo… a to ni snov tega bloga.

Kdaj povedati in kdaj obdržati svoje mnenje zase?

Nekdo napiše: Mislim, da je Angelina Jolie grda, in slaba igralka… Potem pa je pod blogi prostor za komentarje, tam se včasih lahko razvije ljubka debata. Ampak to se zgodi samo pod pogojem, da privzamemo, da je bloger, s tem ko je izrazil svoje mnenje povabil tudi druge, da izrazijo svoje. No saj cela zadeva pravzaprav niti ni tako komplicirana… Po mojem je takole: če začutim, da imam o neki reči svoje mnenje in se mi zdi verjetno v skladu s temo (morda celo komu zanimivo), bom povedal kaj menim. Če bom dobil odgovor, da moje mnenje nima vrednosti, pač ne bom več komentiral.

Ker pa imam svoj blog, bom pa končno povedal nekaj kar me že dolgo (skoraj fizično) muči:

Balerinke in hlače na korenček - aplikacija

Pri Angelini ali kakšnih čevljih so razlike v mnenjih pač razlike v okusih, in vsak, ki ima svoj okus (!) ima lahko svojstvenega. Če ljudje nimajo okusa je zadeva drugačna - ne govorim o tem, da imajo okus, ki se komu ne zdi dober, govorim o tem, da okusa (mnenja) sploh nimajo. Takrat pač privzamejo nekaj kar se jim zdi splošno sprejeti okus. Po mojem mnenju je lahko edino tako prišlo do ubijalske kombinacije balerink in hlač na korenček, ki se meni zdi skrajno neestetska. Korenčkaste hlače in škornji (pojav sočasen comebacku balerink)

gredo namreč po logiki stvari (v škornje se korenčki zatlačijo skoraj tako lepo kot jahalne hlače) lepo skupaj (na sliki celo brez visokih pet (!), za tiste, ki jih ne marate. O lepih salonarjih sploh ne govorim zaradi protivisokopetnega gibanja, ki je očitno izvrstno organizirano.).

Prav tako kot škornji in “korenčki”pa se zadovoljivo estetsko sestavijo tudi hlače na tričetrt ali pa krila (mislim da so bila takrat to plisirana dokolenska in pa tube majice/obleke + širok pas) in balerinke.

Zdi se, kot bi ljudje kupili tisto, kar je bilo v trgovinah na voljo hkrati, potem pa samo presegli estetske kombinacije in izumili … tadaaa!

Zelo me zanima tudi vaše mnenje.

(nobena izmed slik ne kaže čevljev, ki bi se mi zdeli odlični, več o tem naslednjič v blogu - povsem nepomembno moško mnenje )

P.S.

Niti pod razno si pa ne drznem spustiti se v debato brandname vs. estetika… To prepustim bolj usposobljenim.

Vsake toliko časa v polnosti dojamem, kako rad imam svoje mesto. Ponavadi takrat, ko me na ulici pozdravljajo nasmehi deklet, ko se v fasade stare Ljubljane upre sonce. Takrat ko svet in obrazi zažarijo.  In kako žarijo dekleta v stari Ljubljani, vseh barv in oblik se sprehajajo ali posedajo, ene s partnerji, druge s kolegicami, nekatere kar same. Bujne in vitke, temne in svetle, visoke in petitne, odkrite in tajanstvene in tihe in glasne…
Pred kratkim sem ugotovil, da mojega dekleta nič ne moti, da sem kar sem. Fantje smo nekako trenirani, da se ne nasmihamo drugim dekletom, kadar imamo izbrano izbranko. To naj se pač ne bi spodobilo. Ampak seveda se lahko smehljamo, seveda lahko občudujemo. Svet že tako postaja gojišče narcisoidnih egoistov. Takšnih osamljenih, nesrečnih, zoprnih in črednih. Namesto individualizma imamo samozagledanost in lakomnost, osnovne človeške prvine, ki so pred tisočletji pomagale ljudem, da smo začeli sobivati, pa so zbledele. Kako tudi ne bi, saj nas po več deset prebiva na isti kvadraturi površine, naloženih v nadstropjih, v javnih WCjih, nagomiljeni na kup, težko se premikamo, ker se ne znamo dobro prilagoditi, in ker nas je na pločnikih preprosto preveč.

Ampak kaj pa spomladi? Ko se nam nasmehne sonce. Ali ni edino pošteno, da si takrat, četudi tujci, naklonjeno pogledamo v oči, Pozabimo na lastno pomembnost in se rajši odpremo svetu z malo neverbalne komunikacije? Mar se moramo res zabubiti v dvojino in vztrajati v njej?

Mislim, da ne. Moramo se veseliti življenja, si biti naklonjeni in biti kar najbolj srečni. Sreča namreč, za razliko od nesreče, ne pride sama, ni nekaj kar se nam zgodi, ampak je nekaj za kar se potrudimo, nekaj kar se množi, kadar si jo delimo z drugimi, tako kot ljubezen in vse tiste vrednote, ki se nam zdijo pozitivne.

Tako da, dekleta vseh vrst - pozdravljam vas z nasmehom, pa tudi fantje, če le niste preveč mogočni, pomembni in sploh zaverovani vase, svoje strahove ali svoje težave, tudi vas pozdravljam s prijazno gesto. Zakaj se ne bi enkrat za spremembo preprosto razumeli med seboj? Vsaj zdaj, ko sije sonce.

Priblizno leta 860 je kralj Alfred romal iz kraljestva Sasov v Rim pogledat, kako je kaj v glavnem mestu moderne kulture. Nikoli ni kaj dosti pisal (oziroma dal pisati) o tem, kaj je tam videl. Verjetno ni bil najbolj navdušen, saj je njegov oče računal, da bo ubogi bolehni Alfredek na poti izpustil dušico (takrat še ni bilo Ryanaira in je potovanje trajalo vec kot Uro in petinštirideset minut). Zdi se, da mu v tisočletnem mestu ni bilo preveč domače, precej več vplivov je pobral v Aachnu, kjer sta se z očetom ustavila nazaj grede. Od tam je v Wessex prinesel idejo o “Univerzi” se pravi, odločil se je, da bo k sebi poklical največje ume v kraljestvu in jih zaposlil kot svetovalce.

… Potem je pa sestavil redno armado, uvedel redni davek, postavil utrdbe na kritičnih tockah in po mučnih porazih končno dosegel zmago nad Vikingi (se pravi v glavnem Danci), pa še Valižanske “horde” je odbil nazaj. Postavil je kovnice in povzdignil gospodarstvo Wessexa nad vsa ostala kraljestva, osnoval je enoten pisani jezik in poskrbel za to, da imamo lahko tudidanes kaksno saško pesem in zgodbo, uganko, recept… več na knjižnih policah - z Danci na vzhodni obali pa je sklenil zaveznistvo - tudi to zaveznistvo je zanimivo, pa se vse kaj drugega, ampak danes ne pišem o njem. Danes bom pisal o svetovalcih.

Namreč svetovalce imamo še danes - v vladi (se pravi na ministrstvih in v raznoraznih kabinetih) in se delijo po številkah. Svetovalec I je malo več kot pripravnik. To so v glavnem diplomirani začetniki, ki delajo zunaj svoje stroke. - Še kdo opazi razliko med temi in svetovalci pred tisočletjem?

Ne da bi kritiziral, samo vnovič poudarjam, da razvoj zadnjih tisoc let morda le ni bil enakomeren v vseh sferah. Res je, zdravstvo bolje prepoznava, katere bolezni in disfunkcije povzrocajo katere simptome. Nekatere celo zdravi!!! (tudi uspesno).

Ampak demokratične države pa vodi administracija, ki to ni . Ad-ministro (mimogrede tudi koren besede minister, ministrstvo) - pomagam, sem v oporo, sem v pomoč! - Ali administracija res pomaga našim izvoljenim voditeljem? In vsa vprašanja, ki izhajajo iz tega…

No Alfred je umrl od starosti, kraljestvo pa predal naslednikom - morda se niso strinjali z njegovo zunanjo, celo notranjo politiko, ampak svetovalce, kraljevo “pomoč” so pa obdrzali!

A ne?

V tem kar delam sem odličen, saj natančno vem kaj bi lahko bolje storil in zakaj tega ne morem storiti.

JJ

Danes je Magnifico (Robert Pešut) s pomočjo vikend magazina brezplačno razdelil svojo novo ploščo med ljudi. Glede na upad prodaje zgoščenk v zadnjih letih, krize glasbenikov, ki jim že desetletja pobirajo založbe in trgovine večino profita, porast kraje glasbe na spletu - ki ga založbe krivijo za škripce v katerih so se znašle - je bilo nekaj takega ne samo pričakovati, ampak celo že videti, v malo manj propagirani in napihnjeni različici so glasbeniki v zadnjem času - vsaj v Sloveniji, razdali že skoraj več plošč, kot pa so jih prodali. Ne le novinarjem in radijskim hišam, kjer si potem mnogokrat te plošče razdelijo, tako da nekatere niti ne prispejo do arhivov - ne - glasbeniki so začeli deliti plošče kar ljudem, saj prodati jih niso mogli.

Po eni strani je splošen okus podoben politični mentaliteti in je torej precej enoumen in ne mara sprememb - torej se drugačnost nikakor ne prodaja dobro - po drugi pa so ti glasbeniki večinoma tiste sorte, ki jim je prva prioriteta glasbe - trgovina jih pa niti ne zanima, niti je ne obvladajo.Če bi njihova glasba zaokrožila med ljudmi - potem upajo, da bodo lahk dobili več in bolje plačane koncerte (pa tudi tukaj na žalost ni vse tako lepo - kadilski zakon je izpraznil tudi tiste klube, kjer se je včasih igralo - in ti klubi si sedaj ne morejo privoščiti stroška žive glasbe - torej plačujejo manj in pripravljajo manj koncertov)

Magnifico je torej s precejšnjim pompom (ki še pride!) - sklenil svojo ploščo razdati tudi uradno! - Uradno pa po mojem mnenju potegne za seboj neko drugo težavo - če se bo trend prijel, potem bo kmalu to nujno potrebno - publika (ki je že sedaj čisto razvajena, ker dobi vse na pladnju) - bo pričakovala, da bo glasbenik poiskal pot do nje in ji osebno izročil svoj izdelek in jo po možnosti še prosil naj ga vzame. CD plošče bodo postale ekvivalent reklamnih in predstavitvenih brošur, glasbene skupine pa ekvivalent malih podjetij, ki morajo vzeti par deset tisoč evrov posojila za zagonski kapital - da bodo lahko predstavitveni material pripravili in distribuirali - računati pa bodo morali, da ga bo pol odromalo v koš - ovitki CD plošč bodo moral pasti v oko (še bolj kot sedaj) - potrebovali bodo brandname in specifično javno podobo.

Robert Pešut - z blagovno znamko Magnifico - je dovol močno ime, da si lahko privošči celo to - njegovi koncerti bodo še dolgo zanimivi široki publiki - ampak ali je to etično početje - njegovi stanovski kolegi bodo prisiljeni konkurirati s precej slabših izhodišč. Mala podjetja (skupine), ki so doslej delila svoje plošče zastonj, niso imela nikakršnega impakta na tržišče in “običajno ravnanje” - takšen brand kot je magnifico pa ga bo zelo verjetno imel. Njegova zvita poteza se mu bo brez dvoma izplačala - ni prva - gospod Pešut je inteligenten, prodoren in zvit trgovec - dolgoročne posledice pa so drugo vprašanje. ?

Je torej star pregovor kolikor denarja toliko muzike pravilen? Oziroma, ali to pomeni, da bomo lahko igrali toliko muzike kolikor imamo denarja?

Hecno vprašanje za blog, ampak vseeno.

Vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil navidezni preobrat v blogerskem javnem mnenju o vladi Janeza Janše. Namreč pred njegovo zadnjo potezo se je po blogih zlivalo na hektolitre žolča, potem pa so se kar naenkrat zaslišali tudi glasovi tistih drugih, ki ne vidijo samo negative ampak tudi pozitivo.

Ampak nimam nobenega namena odpirat razprave ne temo kdo je za in kdo proti.

Moje vprašanje je - Zakaj smo tisti, ki vidimo kaj pozitivnega na nečem, kar množično zavračajo, tiho?

Ali že vnaprej obupamo, ker se nočemo spuščati v debato z ljudmi, ki so razgretih glav polni gneva?

Se nam zdi nesmiselno sploh govoriti z njimi?=

Ali pa nas je sam tako zelo malo?

Jaz mislim, da nas je precej, in da smo kot konstruktivni “intelektualci” po naravi samotarski in “modro molčimo” - ampak ali je molčanje še vedno modro v časih, ko postaja gnev vse glasnejši? Al ni samo najlažje?

Pa tudi če je molčati najpametneje - kaj pa dejanja?

Nekako sem se odločil, da imajo pesniki vlogo in nalogo – Njihov obstoj ima smisel oni pa imajo odgovornost - Pesniki naj bi podajali svoja doživljanja in izkušnje tako, da bralcu ali poslušalcu kar najbolj olajšajo dojeti in razumeti in morda celo začutiti njihovo izkušnjo,ali občutje.
Včasih pesništvo sploh ni bilo vezano na pisano besedo, ampak so si pesmi ali pa zgodbe pripovedovali. Dogodek je bil družaben in ne individualen kot danes. Zato so si zgodnji pesniki izmislili pomagala, ki so jim olajšala pomnjenje pesmi in hkrati zmanjšala možnost, da bi se pesem v svojem toku od ust do ust spreminjala. Temu rečem mnemotehnika, ko uporabimo določen metrum in (ali) rime, da si lažje natančno zapomnimo besedilo. Lažje kot : Katarina Barbara kako si ščitila svojo hišo… (nevezan neritmičen in neriman stavek) si je lažje zapomniti:”Katarina Barbara kako si domek var’vala” - ali pa namesto, da bi si skušali v glavo vtisniti besedo za besedo naslednjih povedi:
“V Puščavi na arabskem polotoku se je rodil majhen ptič. Živi, čisto sam samcat v goščavi, kamor le redko zaide tudi kakšno drugo živo bitje.” -Lažje si je zapomniti, če uporabimo ritem in rimo:
“V Arab’je puščavi se ptiček rodi, v odljudni goščavi sam zase živi.” Temu bi lahko dodali še melodijo in pesem bi lahko, neokrnjena, preživela stoletja, govorila bi natančno isto zgodbo, kot prvič, z natančno istimi izrazi, ki bi imeli natančno sorodne pomene. No potem pa je iz semena te mnemotehnike zraslo še precej več - nastale so lepe, estetske oblike, ki so prispevale tudi k vsebini. (Zakaj in kako oblika prispeva k vsebini je stvar druge debate.)

Sedaj pa k problemu:
Skrajno nedavno sem poslušal dva pesnika,  oba slovita kot silovita. Eden je svoje poslanstvo izpolnil zelo dobro, na trenutke celo odlično – drugi pa je z enim branjem vrgel slabo luč na vse kar je naredil doslej.Eden je podajal svoja občutja, bogatil jezik svojih prednikov in peljal občinstvo po slikoviti pokrajini občutij in razpoloženj tako, da se je občinstvo z njim smejalo, pa spet nostalgično vzdihnilo in se v nekaj izbranih trenutkih celo približalo lepoti resnice.Drugi je pripovedoval spomine, jih zavijal v skrivnostnost obskurnih izrazov in neo-enega ali drugega sloga, kjer je rdeča nit poetu žaljiv izraz cenzure. Ta, drugi, se je izneveril celo svojemu jeziku in je v svojo pripoved vpletal stavke v tujih jezikih, z izrazito pokvečeno izgovorjavo, ki je pripoved še bolj oropala lepote.
Kaj me tu moti? Moti me dejstvo, da ljudje tako radi poslušajo sebe – da sveta okrog sebe včasih sploh ne opazijo več. Celo pesniki, največji v svojem okolju, oni, katerih delo in strokovna dolžnost je iskati resničnost občutij in jo pokazati tudi tistim, ki bi je sami sicer ne opazili - tudi ti se očitno množično izgubljajo znotraj samih sebe.

Morda je res, da z leti človek izgublja sposobnost videti svet okoli sebe.Morda je človekovo življenje res kot sonce na dnevni poti. Zjutraj vzide in svetlo  ožari vse stvarstvo, sveti navzven in je samo nevidno, kajti le kdo lahko gleda vanj. Opoldne je najsvetlejše hkrati pa je trdno in včasih že prav neusmiljeno žge. Zvečer pa se sonce zazre vase. Njegova lastna luč ga osvetljuje od znotraj, njegovi žarki pa nič več ne opazujejo preostalega sveta…? (Mislim, da so to rispodobo pred mano uporabili že vsaj Heinlein, Clark in Neitzche.)

Tudi glasbeniki naj bi se igrali z resnico. Tudi oni naj bi čutili drobtine resničnosti sveta okoli sebe in jih v svojem jeziku - jeziku glasbe – prevajali tistim manj senzibilnim, tako, da bi svet lahko več ljudi bolj občutilo. Imeli naj bi sposobnost čutiti, kdaj je svet okoli njih  pripravljen sprejemati, in kdaj ne. Ampak tudi med njimi nekateri trpijo za zazrtostjo vase. Glasba je po svoje še bolj zahtevna do svojih služabnikov, saj je pogosto skupinsko delo in zahteva , da se glasbeniki, ki igrajo skupaj, tudi med seboj poslušajo in si dajejo prostor, kadar je ta potreben. Ne! Ne znajo, ne morejo vsi. Manjka jim bistvena sestavina:
Nimajo uvidevnosti, nimajo posluha. Oziroma redki ga imajo. Tistega posluha, ki bi jim na uho šepnil naj se umaknejo nekomu, kadar ta potrebuje ali pa izrazi željo po prostoru za ustvarjanje. Tiste uvidevnosti, ki ljudem omogoči dovolj stišati svoje notranje glasove, da bi mogel skoznje prodreti tudi kakšen nov zvok in obogatiti njih same.

Potem pa so tu seveda tudi občinstva. Občinstva majo pravzaprav čisto preprosto nalogo. Spremljati dogajanje, ki se odvija zanje in v primeru, da jim dogajanje ni blizu, oditi drugam, morda pa kljub temu, da jim ni všeč (če se jim zdi vredno seveda) spoštljivo počakati do konca in potem na podlagi izkušnje in svojega mnenja napisati kritiko kot tigra ki trga in para (slabo?) umetnost kot rjuho na trakove…
No? Kaj me moti - do česa sem kritičen pri občinstvu? Kritičen sem do raznih združb “intelektualcev”, ki v svoji organiziranosti z vinom redijo kače vulgarnosti na svojih uvelih prsih betežne umetnosti. Bolj preprosto povedano - motijo me samooklicani občudovalci umetnosti. To so tisti, ki se jim zdi, da je treba pesmi ovekovečiti z vsiljivim fotografiranjem pesnika, med tem ko jih bere. Tisti “literati”, ki ostanejo celo na glasbenem delu večera, saj se je treba vendar napiti in bruhati svojo neoliko na ves glas, tako da si lahko vsi ogledajo pava, kako nasprotuje takšni godbi - brez harmonike - oziroma brez kričanja in tiste surove energije, ki jo imajo vulgarni pijanci radi.

Pa še organizatorji, ki  strašno podpirajo umetnost in  umetniške dogodke dokler so le-ti zastonj in pripeljejo v “hram kulture” več trošnikov - ka-li!? Ki ponudijo tehnično pomoč v obliki nesposobnih podplačanih tehničnih delavcev, ki odidejo, ko bi se moralo njihovo delo šele začeti, pred tem pa skrajno prijazno in  simpatično kradejo čas in ga nesmiselno tratijo za nič - se pravi – zavlačujejo in ne vedo kaj početi, saj vendar niso kos nalogi, ki jim je bila naložena. Pa zakaj bi tudi bili - zakaj bi se preveč trudili, saj za svoje delo niso niti cenjeni niti dovol plačani. Njihov morebitni trud bi tako ali tako ostal neopažen in necenjen. Tisti, ki bi znali opraviti delo - pač ne bodo delali zastonj - saj se vendar cenijo. Na koncu večera so vredni natanko toliko kot so cenjeni. Pravzaprav le nastopajočih umetnikov nihče zares ne ceni: - ne cenijo se sami, saj so pripravljeni biti tam skoraj zaman in zastonj, pa ne govorim o denarju, govorim o vloženem trudu in nemogočih razmerah ter slabem efektu. Vse bolj besno mečejo bisere občinstvu v glave! - Ne ceni jih (občinstvo) - kako bi tudi jih, če se sami ne?

Občinstvo.
Poete so prišli gledat z agendo - in se predvsem prišli kazat - “kajti saj vendar vsi vedo, da je to zelo umetniško in oh! in če bom zraven, bodo vsi vedeli kako izbran okus imam - tisto žlobudranje in recitiranje teh starih blebetačev bom pa že nekako preživel, važno je, da sem tam.” V resnici je večinoma glasbeno občinstvo vsaj na videz precej bolj kultivirano od literarnega. Je pa res, da tiso ki ni kultivirano, glasno kriči svoje kri(ča)tike…
Pravi umetniki pa se morajo ves čas opominjati, da zadostuje, če jih zares posluša vsaj izbrana peščica - da ne potrebujejo hvale in nočejo slave (razen zato, da je kruh na mizi), in da je njihova strokovna dolžnost, da ubranijo svojo etiko pred valovi napadov skušnjav pragmatičnosti.

Povzetek:
Prvi pesnik večera je bil odličen.
Glasba je živela, vsakič ko je bil na odru prostor zanjo.
Tudi to je nekaj.