Sinteza med tkivom družbe in vladnimi službami – misli ob predavanju pametnejših

Objavljeno 8.12.2017

Danes sem se udeležil zelo zanimivega pogovora na ZRC SAZU, ki ga je moderirala Saša Petejan Zavoda APIS, v počastitev Mednarodnega dneva spomina na žrtve genocida in Mednarodnega dneva človekovih pravic. / http://zavodapis.si/pogovor-z-izjemnimi-zenskami/ Zasl.prof. dr. Maca Jogan je na žalost morala tokrat izostati, nadomeščal jo je mož. A pogovora je bilo čez glavo dovolj za koš premislekov.  Primarij Anica Mikuš Kos in prof. dr. Vasilka Sancin sta vsaka iz svoje izkušnje osvetlili nekaj perečih tem iz zaloge problemov človekovih pravic, kjer sem vsaj jaz osebno izluščil kot centralno temo pravico do dostojanstva. A najbolj je mojo pozornost pritegnilo tisto nasprotje, ki ga je pogovor sporočal med vrsticami, tisto neizrečeno vprašanje o razmerju med civilno družbo in pravnimi osebami v javnem interesu, nasprotje med individualno in kolektivno odgovornostjo. Namreč od vsega začetka so trije govorci vsak v svojem kontekstu poudarili, da je vsakdo upravičen do dostojanstvenega življenja; zlasti z veseljem sem končno slišal javno izgovorjene premisleke o nesmislu določanja upravičenosti do dostojanstvenega življenja glede na ločevanje ljudi na begunce in migrante, na moške in ženske in podobne populistično javno privzete ločne kategorije, ki v političnem diskurzu današnje slovenske politične debate tako pogosto odmevajo kot same po sebi umevne resnice.

Nasprotje med individualno in kolektivno obravnavo odgovornih za nečloveška ravnanja pa je bil tisti trenutek debate, kjer se je  debata o idealih zataknila, spotaknila in padla na tla realnosti. Namreč, tip pogovora je bil odprt in usmerjen k iskanju vzrokov problema; kje se pojavi nestrpnost in kako jo nasloviti in reševati. Nekako se je razumelo, da moramo obravnavati posameznike kot posameznike, ne kot pripadnike verskih, etničnih, socialnih ali drugi skupin. A v pogovor je vdrlo vprašanje kolektivne krivde države za genocid. Potem je eden od govorcev mimogrede privzel delitev na naše in vaše oziroma agresorje in branilce osvoboditelje upravičene do uporabe sile. Nato pa se je izrazilo še nasprotje med akterji na terenu in državnimi službami. Aktivisti tudi civilizirani in umerjeni, pogosto ne zaupajo sistemskim obravnavam in rešitvam. Za trenutek je bilo izpostavljeno, a ne ustrezno poudarjeno vprašanje smisla pripisovanja kolektivne krivde državi ali narodu. Namreč, vsi trije so obsodili posamične kategorije posploševanja, se pravi razosebljenje posameznikov in obravnava glede na vero, narodnost, raso in kot je poudarila doktorica Kos, socialni pripadnosti. V posameznih delih pogovora pa se je izkazalo, da se posploševanju pri delitvi ljudi na skupine še vedno težko ognemo. Prikradlo se je v pogovor o boju proti okupatorju (kot skupini ljudi neimenovanih posmaeznikov), kolektivni krivdi države (seveda le poražene) poleg pravne odgovornosti posameznih vojnih zločincev. Celo primerjava z Nemčijo, ki je bila kolektivno oropana dostojanstva po prvi svetovni vojni in je tako njen narod (spet ot kategorija množice) priklical in začel drugo vojno je obvisela le na hitro omenjena. Časa pač ni bilo dovolj in teme so bile preobsežne. Zato menim, da si tudi to samonasprotovanje zasluži malo več obravnave, ki jo skušam zasejati tukaj.

Pogosto opazim, da je razumevanje vzrokov za največji genocid 20. stoletja nekako izginilo iz spomina, zamenjala ga je krivda nemškega naroda in absolutna demonizacija osebe Hitlerja. Nasploh vse manj govorimo o tistih podtokovih, ki sprožijo tokove, ki sprožijo srd, nestrpnost in pogoje za sproščanje najbolj destruktivnih plati človeške narave. V odličnem pogovoru o groznih realnostih se je voditeljica spraševala, kako  bi se lahko čim bolje ubranili nerazumevanja, agresije, nacionalizmov in tako pobojem ter zanikanjem dostojnega življenja vsem. Izkazalo se je, da je za temi kategorijami destrukcije večglavi zmaj. Ena glava je človeška narava, ki v pogojih ko država odpove, kadar ni civilizirana, kultivirana in umerjena,  v soočenju z nemogočimi izbirami ali pa iz manj sprejemljivih razlogov, hitro postane zverinska. Druga glava je glasnost destruktivnih glasov v družbi, ki morda iz strahov, lastne stiske, slabe duhovne rasti, pomanjkanja uvida in premisleka, čuti potrebo zatreti konstruktivne premike v družbi. Tretja je pohlep po imetju, moči in pomembnosti, ki nekatere dobčkoljubne in oblastihlepne ljudi vodi k temu, da kreirajo realnost strahu in nesreče. Četrta glava je napačno razumevanje nastajanja realnosti, ki je v današnjem multimedijskem prostoru prej konstrukt diskurza, kot pa objektivna krajina bivanja sama po sebi. Peta glava pa je narava intelektualne individualistične drže, kjer je vsak dolžan trobiti v svoj rog, in kjer je stopiti skupaj pogosto dojemano kot pomanjkanje lastne inventivnosti. Šesta glava je nezaupanje – do sveta, do sočloveka – do države in  njenih organov – do ravni splošnega razumevanja preprostega ljudstva, do vzvišenih intelektualnih elit ipd.

In ta šesta glava mi je med poslušanjem segla najglobje v misli. Dve impresivni in globokega spoštovanje vredni osebi, ki sta nam razkrivali vsaka del svojega življenjskega poslanstva, stojita vsaka na svojem bojišču. Dr. Kos verjame, da je treba sile zla premagati s silami dobrega. Poudarila je, da je jedro njenega truda pogosto zdržati in na zapasti v defetizem, ohraniti vero in delovati dalje. Dr. Sancin je delovala bolj trdno, koncizno in strokovno. Stojita na nasprotnih bregovih iste reke, veletoka, za katerega se zdi, da v zadnjem času vse bolj divno hudouri. Vsaka s svojim instrumentarijem gradita jez civilizacije in konstruktivnega dela, da bi zajezili naraščajočo gladino nestrpnosti, trpljenja na račun koristoljubja. Ena gara na prvi liniji in postavlja opeko za opeko jeza dobrote v vodo, druga pa za mizo arhitekta načrtuje statično premišljen objekt, ki bo čim bolj trden, pač z ozirom na materiale in sredstva, ki so na voljo. Delata vsaka zase, ker je dela preveč in je preveč pereče, da ne bi zanj poprijeli prej, kot je mogoče. A, kot je perfidno z vprašanjem povedala Saša Petejan, pri pripravi strateškega načrta doktorice Kos, njenim izkušnjam navzlic, z ministrstva niso poklicali na posvet. Po drugi strani pa, kot je dr. Kos sama trdno povedala, jo moti nedoživeti govor o statistikah žrtev, nedočutni govor o ljudeh v številkah, o stiskah družin v statistikah. Kljub temu, je v zraku atrija ZRC SAZU obvisela le mimogrede omenjena misel o dialogu med državnim aparatom in  tkivom družbe. Kot je izpostavila dr. Kos, naj bi obstajalo med individuumom in državo neko tkivo družbe, a bojim se, da mnogi o tem tkivu in nasploh celotni relaciji med državo in konstruktivno civilno iniciativo morda včasih premalo razmišljajo. Bojim se tudi, da je to tkivo nekrozno.

Oseba, ki mi je draga, je v mnogih pogovorih povedala, da je, predstavljam si iz podobnih izkušenj kot Dr. Kos, v veliki meri obupala nad državo kot konstruktivno entiteto. Vidi jo kot oviro za delovanje, kot pijavko na ljudstvu, kot nezmožno presegati lastne okvire, kot zavetje lenim in oblastihlepnim in kot ignorantsko do temeljnih vprašanj človečnosti. Meni, kot zgodovinarju pa se ob tem neizbežno v misli prikrade podoba vojne, še zlasti državljanske, odsotnost pravnega reda (z izjemo konvencij, ki pa, mednarodne kot so, pogosto niso upoštevane). Jaz moderno pravno državo v idealu razumem kot silo civilizacije v bran nekultivirani zverinskosti narave in kaosa nereda; njen namen naj bi bil kultivrati tisto divje v nas, in vsaj v časih miru skrbeti za to, da naš živalski gon po krvi ostane nevzdražen. Z vzgojo, palico, korenčkom in kulturno vsebino in športnimi ideali naj bi država z aparatom uspela zagotoviti bolj ali manj enakomerno porazdeljeno dostojanstvo vseh državljanov, bivanje v kulturnem okolju, ki nas povzdiguje in nam mogoča razvoj, ne le preživetja. Malo mi je dala misliti doktorica Kos, ko je rekla, da v divjih časih odsotnosti državnega reda, se prav v vojnem času ne smemo zanemariti nadčloveških dobrih dejanj, ki so prav tako vredna omembe kot nečloveška slaba. A še vedno menim, da je naloga moderne države, vzgajati tisto, kar bi propadlo, ščititi šibke, ki bi v naravnem redu odmrli, zdraviti bolne, skrbeti za prestare in premlade, da bi lahko skrbeli zase. Naloga moderne države, menim, je da nasploh nadgrajuje kruti naravni red. Pustiti moram ob strani problem divjih obronkov in nereguliranega dela mednarodne kulturne krajine, oziroma to debato pustiti za kdaj drugič. Raje bi se lotil primerjave med državo, v kakršnih živimo danes in upravnimi enotami srednjega veka, ki so ena njenih korenin. (O rimski državi in grški polis smo namreč vajeni poslušati, a o bližjim nam srednjeveških kraljestvih manj.) Menim, da nam takšna primerjava lahko z nekoliko svežega zornega kota osvetli kaj pravzaprav imamo, ker tvorimo državo, in kaj je naša vloga v njej.

Namreč koncept države, kot jo imamo je plod razvoja stoletij. Moderna država ni nastala iz čiste ideje, temveč je plod serije permutacij. Te permutacije je, menim, gonil seštevek nasprotnih si sil interesov različnih slojev družbe. V meni bolje znanem okolju Wessexa med 7. in 10 stoletjem so kraljestva zrasla v interesu plemenskih in rodovnih vodij, ki so okrog sebe nabrali pristaše, ti pa so v želji po mirnem obdobju dosegli konsenz koga podpreti. Tako so želeli doseči, da ne bi dolgotrajna državljanska vojna zmanjšala sprva njihove zaloge za preživetje, kasneje pa dobičkov, ki so jih dobivali z zemlje, ki jim jo je tako-podprti pretendent podelil v zameno za zvestobo in (vojaško ter dacarsko) službo. Seveda so poznali prisege, celo zakonike, ki naj bi uravnavali družbo v imenu pravičnosti, ideala, ki so ga vsaj intelektualci časa zagotovo poznali iz zgodovinskega spomina. A realnost je bila morda manj visokoleteča. Kralj si je podanike organiziral iz želje po ohranitvi moči in se je zavedal, da ima moč samo, dokler ima dovolj podpore, da jo zadrži. Njegovi podaniki so podobno uravnavali življenje svojih podanikov, ki so velik del pridelka, pa tudi pravic dobili le po volji svojega gospoda v zameno za zagotovljen mir. Kraljevi mir je bila obveza, ki je ljudem upravičila takšno zgradbo družbe. Kraljevi mir je zajemal tudi določeno mero varnosti pod zakonom, varovanja osebne lastnine ipd. Ko se je prebivalstvo večalo, se je ta aparat vse bolj kompliciral. Zakoniki, ki so bili poprej morda le del propagande in spomeniki podobe pravičnosti, ki so si jo kultivirali kralji, so se razvili nazaj v rimski ideal zagotvaljanja neosebne in nepristranske pravice. Val koristoljubja oblastnikov pa so v teku razvoja vse bolj zadrževale interesne skupine, sprva kmetov, nato cehi in interesna združenja, samostani. Posamezniki so se združevali, da so lahko na svoje oblastnike bolje izvajali realen pritisk za zagotavljanje lastnih pravic; ti pa so jim ugodili, kar najmanj kot se je dalo, a toliko kot so morali, da so lahko obdržali ter širili svojo oblast in posest.

Danes predvsem v razočaranem bivšem vhodnem bloku vse bolj pa tudi na demokratičnem zahodu imamo do države  predvsem nezaupanje, in vse bolj često zapadamo v malodušje. Volilne pravice aktivne in pasivne so precej neizkoriščene, mediji so precej izkoriščani, ljudje vse preveč slabo informirani in hujskani, vsi pa smo vsaj do neke mere razočarani. Tisti, ki se aktivno lotevajo problema, to počnejo čim bolj izvzeti iz državnega parata, mnogi deli t.i. civilne družbe, ki se v aparat vključujejo pa so v enem delu volkovi v ovčji preobleki, v drugem delu pa se z umeščanjem v sistem kmalu preobrazijo v nerazpoznavne sence svojega prejšnjega žara. Nekateri, s poslanskih sedežev, ali pa na soočenjih, pozivajo na revolucijo, na vojno, na upor. Drugi oblastniki malodušno odklanjajo sodelovanje, pa tudi nekateri administrativni predstavniki države k sodelovanju ne vabijo izku[enih aktivistov. Ne pozabimo pa, da nekateri drugi posamezniki iz kolektiva administrativnega telesa vabijo k sodelovanju, in to je često izpuščeno iz pogovorov, nasprotovanja se ostrijo na posploševanju tudi med posamezniki, ki se strinjajo. Politične stranke v želji po ustvarjanju političnih baz ustvarjajo navidezne nepremostljive razlike med ljudmi in netijo ter podpihujejo ogenj jeze ter žerjavico nezadovoljstva. A če lahko iz zgodovine Wessexa v najzgodnejšem srednjem veku vzamemo kak nauki, potem je to nauk, da moramo stopiti skupaj, pa ne v nekakšen novi kolektivizem, temveč v kolektivni individualizem. Razumeti moramo, da je pomembno tudi to, o čem se strinjamo, pa ne kot državljani, temveč kot ljudje.

Se pravi, tudi države in njenega aparate ne gre jemati razosebljeno. Tudi “pripadnikom” državnega parata, tako kot pripadnikom etničnih, verskih, socialnih in drugih skupin, pritičen individualna obravnava. So leni, pridnie, skorumpirani, etični, nerazumevajoči, globoko željni konstruktivno prispevati… Država ni naša mati koklja zunaj nas, ki nam bo povedala kako in kaj ter poskrbela, da bo našim potrebam zadoščeno. Pa tudi naše želje in naše potrebe niso tisto v čemer bi se lahko kdaj večinsko zdedinili. Nismo njeni otroci, nezmožni poskrbeti za svoje življenje. Država smo mi sami vpeti v razmerja med seboj. Oblastnik bo pogosto tudi v moderni državi motiviran le z željo po oblasti ali dobičku. Korupcija in lenoba ne bosta nikoli popolnoma izginili. A pravni red lahko krojimo, če se povežemo med seboj, pa ne v popolni konsenz ideologije, pa tudi ne v iskanju skupnih koristi, saj so koristi morda najbolj ločevalne prvine. Povezati se moramo tam, kjer se moramo neovrgljivo strinjati, da si vsi želimo bivati dostojanstveno, da lahko razumemo, da si to želijo tudi vsi drugi, migranti ali begunci, moški ali ženske ali otroci, narava in mesto. Ne pozabimo, da smo tudi mi drugi, in da so drugi tudi mi. Skušajmo razumeti, da je treba hujskanje odmahniti, nezadovoljstvo pa stradati ne hraniti. Mi ali oni ali mi, pri nikomur od nas ne gre edino in samo za preživetje, ampak za dostojanstveno bivanje v kultiviranem in mirnem okolju, ki ga lahko drug drugemu zagotovimo samo vsak zase skupaj. Kot srednjeveški podaniki na svojega kralja, moramo mi izvajati pritisk na svoje izvoljene predstavnike, ne smemo se predati, in ko vidimo, da ljudje trpijo, doma ali na tujem, naši ali od nekoga drugega, se lahko brez pomisleka strinjamo, da je treba zanje poskrbeti. Morda še zadnja misel. Vse bolj nas vodi in nam vlada politično skonstruiran strah, da bo jutri hudo, da bo pomanjkanje, da bodo kužne bolezni, strah, da bo med množico beguncev tisti nedefinirani sovražnik — terorist (termin namreč nima obče sprejete definicije), oziroma, da bo med migranti iz Mehike — posiljevalec. Tega strahu se lahko ozdravimo sicer le vsak sam, a se ga moramo ozdraviti.

Poti na gumijastih čolnih po Sredozemskem morju, ne vedoč ali bodo utonili, kljub poročanju o nasprotnem, niso tvegali tisti, ki bi jih gnala želja po uničenju temveč tisti, ki jih je gnala nuja. In tisti, ki migrirajo niso razlog temu, da jaz nimam redne službe, temu sem deloma razlog sam, deloma pa noevrgljiva spremenljivost naše realnosti, kjer je dela manj kot ljudi, in kjer so dobrine neoptimalno porazdeljene. Pa tudi, če na splavu pride v Ljubljano tisti migrant, ki ni begunec, in mi iz pred nosa vzame službo, in če iz Mehike pride v Združene države posiljevalec, se spet vprašajmo, četudi smo to nekoč že vedeli, ali je res vredno na mrazu in v taboriščih puščati ogromno število migrantov, ki bodisi iščejo dostojno življenje zase in za svoje otroke, oziroma beguncev, ki jim je vojna, v kateri hvalevredno nočejo sodelovati kot vojaki/morilci sodržavljanov, vzela streho nad glavo in možnost mirnega varnega, kaj šele dostojanstvenega življenja. Ne govorim o legitimnem procesiranju prišleku, o tempu, ki ga zmore obmejna policija, ne govorim o kapaciteti države, ali celo gospodarsko-političnem načrtu za zaposlovanje, in zmožnostih izvajanja kriminalističnega nadzora nad novim prišleki. Celo o problemu integracije tujcev in posledicah negostoljubnega in odklonilnega odnosa novodošlekov za vklapljanje v družbo ne govorim. V resnici govorim o napisu, ki sem ga zasledil na hitro z levim očesom, na upam da sfabriciranem, bojim se pa, resničnem plakatu SNS, ki kar naravnost poziva “Migrante ven iz države”, govorim o stranki in komunikologu, ki je presodil, da je dozorel čas v katerem bo ta sentiment stranki pridobil podporo, in da ta agresivni in pritlehni poziv ne potrebuje razlage ali legitimacije. Namreč, kot je poudarila in posebej povedala doktorica Sancin, dostojanstvo pritiče vsakomur, beguncu ali migrantu.

Do tu nekje je moje misli privedel današnji pogovor. Med okostjem vzpostavljenega državnega reda in udi konstruktivno zainteresirane javnosti mora zrasti vmesno tkivo, ki bo državnemu telesu omogočilo bolj optimalno delovanje. Med svetovoma, ki sta ju danes simbolično predstavljali doktorici Kos in Sancin, moramo zgraditi most konsenza o tem, da dostojanstvo pritiče čisto vsem. In če pritiče vsem, potem je edino pošteno, da pritiče tudi vsem ostalim. Verjamem, da se izgovorom navkljub, intelektualiziranju navkljub in strahu navkljub, pod vso navlako in izgovori o tem lahko vsi zelo preprosto in kategorično strinjamo.

  • Share/Bookmark
Jaka Jarc @ 21:21
Zapisano pod: Aktualno
Kako se oropamo lepote (intelektualni elitizem) – tok misli

Objavljeno 20.08.2008

Vsake toliko časa zakoračim mimo ljubljanskega Bikofeja in se spomnim na pogovor, ki sem ga imel z zelo dobrim prijateljem – tujcem, ki ni odraščal v Ljubljani – o tem kako so eni ljudje smešni, in kako nerazumljivo se obnašajo. Dva kolega sta ga povabila na pijačo, in ko je hotel zaviti na (tako imenovano) ljubljansko promenado, sta odreagirala posmehljivo in vzvišeno – češ, tja hodijo pa samo butasti potrošniki, tega nam pa res ni treba.

Odšli so v Bikofe. Hm… Nekako težko sprejmem, da zna klientela v bikofeju kaj bolj razmišljati s svojo glavo kot na primer klientela v Mačku. Seveda je določena razlika v oblačilih, pa niti ne v tem, koliko namena in pozornosti gre oblačenju, kot kaj hoče obleka komunicirati. In mnogi elitistični intelektualci skušajo sporočiti, da se ne strinjajo, da jim privlačnost, simpatičnost, čednost in privlačnost smrde – da jih zanimajo višje zadeve, kot so gospodarska rast tretjega sveta, propad naše odlične socialistične družbe… Skratka večinoma parole, ki jih ponavljajo kot papige in zraven dodajajo pogosto nepremišljene detajle, ki kdaj pa kdaj zrastejo celo na njihovem zelniku.

Ampak po mnenju te “intelektualne elite” – dekle ki je posvetilo pozornost obleki na tak način, da je njena podoba izražala zadovoljnost s seboj in iskreno veselje do lepega izgleda, po mnenju intelektualcev “ni pomembno – važno je kaj je v glavi” – kot da urejeni in privlačni ljudje ne moremo ;) biti tudi inteligentni (da se sploh ne spuščam v to, da je inteligenca več kot le izbira “pomembnih” tem in “mnenj). Seveda gre potem inteligentni fant po tisto pametno dekle, ki najglasneje razlaga o “feministični teoriji” in pljuva po blondinkah, ki so tako skoraj “vse umetne” – o “bolani družbi potrošnikov”… Potem naj ubogi fant sebi pripiše posledice – in ne ne bom pojasnjeval kakšni so vse kompleksi in kje vse se skrivajo in kaj vse imajo za posledico.

Dolga leta sem bil sam eden od teh elitističnih izgubljenih duš in moram reči, da sedaj živim lepše in bolj polno življenje. Teme mojih pogovorov niso več omejene na kvaliteto simbolike v art filmih, političnih in geostrateških dejstvih in ugibanjih in podobnem – ne morem zamenjati kože, tako da prav preprost še nisem postal – tak pač nisem – sem pa zavzel drugačen odnos do zabave in veselja v življenju zlasti pa sem zavzel drugačen (manj predsodkov poln) odnos do soljudi – še vedno me kakšni primitivci vržejo iz tira in še vedno ne razumem, kako se lahko nekdo ure in ure pogovarja o tem kaj je kupil in koliko je stalo – razumem zakaj, ampak kako pa ne.  Kljub temu pa povem vsem intelektualnim prestrašencem, da so tudi “šminke” lahko super fajn ljudje in za božjo volj sestopite s svojega konja in se kdaj tudi poveselite.  (Če jim ne boste všeč, jim pač ne boste, boste pa komu drugemu … ;)   )

  • Share/Bookmark
Jaka Jarc @ 09:23
Zapisano pod: Kaj pa če pomislimo takole?
Kolikor muzike toliko denarja?

Objavljeno 30.11.2007

Danes je Magnifico (Robert Pešut) s pomočjo Vikend magazina brezplačno razdelil svojo novo ploščo med ljudi. Glede na upad prodaje zgoščenk v zadnjih letih, krize glasbenikov, ki jim že desetletja pobirajo založbe in trgovine večino profita, porast kraje glasbe na spletu – ki ga založbe krivijo za škripce v katerih so se znašle – je bilo nekaj takega ne samo pričakovati, ampak celo že videti, v malo manj propagirani in napihnjeni različici so glasbeniki v zadnjem času – vsaj v Sloveniji, razdali že skoraj več plošč, kot pa so jih prodali. Ne le novinarjem in radijskim hišam, kjer si potem mnogokrat te plošče razdelijo, tako da nekatere niti ne prispejo do arhivov – ne – glasbeniki so začeli deliti plošče kar ljudem, saj prodati jih niso mogli.

Po eni strani je splošen okus podoben politični mentaliteti in je torej precej enoumen in ne mara sprememb ;) – torej se drugačnost nikakor ne prodaja dobro – po drugi pa so ti glasbeniki večinoma tiste sorte, ki jim je prva prioriteta glasba, trgovina jih pa niti ne zanima, niti je ne obvladajo.Če bi njihova glasba zaokrožila med ljudmi – potem upajo, da bodo lahko dobili več in bolje plačane koncerte (pa tudi tukaj na žalost ni vse tako lepo – kadilski zakon je izpraznil tudi tiste klube, kjer se je včasih igralo – in ti klubi si sedaj ne morejo privoščiti stroška žive glasbe (SAZAS, varnost…) – torej plačujejo manj in pripravljajo manj koncertov)

Magnifico je torej s precejšnjim pompom (ki še pride!) – sklenil svojo ploščo razdati tudi uradno! – Uradno pa po mojem mnenju potegne za seboj neko drugo težavo – če se bo trend prijel, potem bo kmalu to nujno potrebno – publika (ki je že sedaj navajena, da dobi vse na pladnju) – bo pričakovala, da bo glasbenik poiskal pot do nje in ji osebno izročil svoj izdelek in jo po možnosti še prosil naj ga vzame. CD plošče bodo postale ekvivalent reklamnih in predstavitvenih brošur, glasbene skupine pa ekvivalent malih podjetij, ki morajo vzeti par deset tisoč evrov posojila za zagonski kapital – da bodo lahko predstavitveni material pripravili in distribuirali – računati pa bodo morali, da ga bo pol odromalo v koš – ovitki CD plošč bodo moral pasti v oko (še bolj kot sedaj) – potrebovali bodo brandname in specifično javno podobo.

Robert Pešut – z blagovno znamko Magnifico – je dovol močno ime, da si lahko privošči celo to – njegovi koncerti bodo še dolgo zanimivi široki publiki – ampak ali je to etično početje – njegovi stanovski kolegi bodo prisiljeni konkurirati s precej slabših izhodišč. Mala podjetja (skupine), ki so doslej delila svoje plošče zastonj, niso imela nikakršnega impakta na tržišče in “običajno ravnanje” – takšen brand kot je magnifico pa ga bo zelo verjetno imel. Njegova zvita poteza se mu bo brez dvoma izplačala – ni prva – gospod Pešut je inteligenten, prodoren trgovec – dolgoročne posledice pa so lahko problematične.

Je torej star pregovor kolikor denarja toliko muzike pravilen? Oziroma, ali to pomeni, da bomo lahko igrali toliko muzike kolikor imamo denarja?

  • Share/Bookmark
Jaka Jarc @ 12:45
Zapisano pod: Glasba
Zakaj smo tiho?

Objavljeno 29.11.2007

Hecno vprašanje za blog, ampak vseeno.

Vprašanje se mi je porodilo, ko sem opazil navidezni preobrat v blogerskem javnem mnenju o vladi Janeza Janše. Namreč pred njegovo zadnjo potezo se je po blogih zlivalo na hektolitre žolča, potem pa so se kar naenkrat zaslišali tudi glasovi tistih drugih, ki ne vidijo samo negative ampak tudi pozitivo.

Ampak nimam nobenega namena odpirat razprave ne temo kdo je za in kdo proti.

Moje vprašanje je – Zakaj smo tisti, ki vidimo kaj pozitivnega na nečem, kar množično zavračajo, tiho?

Ali že vnaprej obupamo, ker se nočemo spuščati v debato z ljudmi, ki so razgretih glav polni gneva?

Se nam zdi nesmiselno sploh govoriti z njimi?=

Ali pa nas je sam tako zelo malo?

Jaz mislim, da nas je precej, in da smo kot konstruktivni “intelektualci” po naravi samotarski in “modro molčimo” – ampak ali je molčanje še vedno modro v časih, ko postaja gnev vse glasnejši? Ali ni morda samo najlažje molčati?

Pa tudi če je molčati najpametneje – kaj pa dejanja?

  • Share/Bookmark
Jaka Jarc @ 14:47
Zapisano pod: Aktualno
Pesniki, Glasbeniki, Občinstvo, Organizatorji (ali – izgubljeni posluh)

Objavljeno 29.11.2007

Nekako sem se odločil, da imajo pesniki vlogo in nalogo – Njihov obstoj ima smisel oni pa imajo odgovornost. Pesniki naj bi podajali svoja doživljanja in izkušnje tako, da bralcu ali poslušalcu kar najbolj olajšajo dojeti in razumeti in morda celo začutiti njihovo izkušnjo ali občutje.
Včasih pesništvo sploh ni bilo vezano na pisano besedo, ampak so si pesmi ali pa zgodbe pripovedovali. Dogodek je bil družaben in ne individualen kot danes. Zato so si zgodnji pesniki izmislili pomagala, ki so jim olajšala pomnjenje pesmi in hkrati zmanjšala možnost, da bi se pesem v svojem toku od ust do ust spreminjala. Pesniška oblika, določen metrum in (ali) rime, da si lažje natančno zapomnimo besedilo služijo ko mnemotehnike in konzervirajo misli. Lažje kot : Katarina Barbara kako si ščitila svojo hišo… (nevezan neritmičen in neriman stavek) si je  zapomniti:”Katarina Barbara kako si domek var’vala” – ali pa namesto, da bi si skušali v glavo vtisniti besedo za besedo naslednjih povedi:
“V Puščavi na arabskem polotoku se je rodil majhen ptič. Živi, čisto sam samcat v goščavi, kamor le redko zaide tudi kakšno drugo živo bitje.” -Lažje si je zapomniti, če uporabimo ritem in rimo:

“V Arab’je puščavi se ptiček rodi, v odljudni goščavi sam zase živi.” Temu bi lahko dodali še melodijo in pesem bi lahko, neokrnjena, preživela stoletja, govorila bi natančno isto zgodbo, kot prvič, z natančno istimi izrazi, ki bi imeli natančno sorodne pomene. Seveda je sčasoma  iz semena te mnemotehnike zraslo še precej več – nastale so lepe, estetske oblike, ki so prispevale tudi k vsebini. (Zakaj in kako oblika prispeva k vsebini in obratno je stvar mnogih obstoječih debat.)
Skrajno nedavno sem poslušal dva pesnika,  oba slovita kot tudi silovita. Eden je svoje poslanstvo izpolnil zelo dobro, na trenutke celo odlično – drugi pa je z enim branjem vrgel slabo luč na vse kar je naredil doslej. Eden je podajal svoja občutja, bogatil jezik svojih prednikov in peljal občinstvo po slikoviti pokrajini občutij in razpoloženj tako, da se je občinstvo z njim smejalo, pa spet nostalgično vzdihnilo in se v nekaj izbranih trenutkih celo približalo lepoti abstrakta resnice.Drugi je pripovedoval spomine, jih zavijal v skrivnostnost obskurnih izrazov in neo-enega ali drugega sloga, kjer je rdeča nit poetu žaljiv izraz cenzure. Ta, drugi, se je izneveril celo svojemu jeziku in je v svojo pripoved vpletal stavke v tujih jezikih, z izrazito pokvečeno izgovorjavo, ki je pripoved še bolj oropala lepote.
Jaz stojim nabregu, kjer od umetnosti želim lepoto, ali pa odraz nekega bistvenega pomena. Mene moti dejstvo, da ljudje tako radi poslušajo sebe – da sveta okrog sebe včasih sploh ne opazijo več. Celo pesniki, največji v svojem okolju, oni, katerih delo in strokovna dolžnost je iskati resničnost občutij in jo pokazati tudi tistim, ki bi je sami sicer ne opazili – tudi ti se očitno množično izgubljajo znotraj samih sebe.

Morda je res, da z leti človek izgublja sposobnost videti svet okoli sebe.Morda je človekovo življenje res kot sonce na dnevni pot: Zjutraj vzide in svetlo  ožari vse stvarstvo, sveti navzven in je samo nevidno, kajti le kdo lahko gleda vanj. Opoldne je najsvetlejše hkrati pa je trdno in včasih že prav neusmiljeno žge. Zvečer pa se sonce zazre vase. Njegova lastna luč ga osvetljuje od znotraj, njegovi žarki pa nič več ne opazujejo preostalega sveta…? (To prispodobo so pred mano uporabili že vsaj Sfinga, Heinlein, Clark in Neitzche.)

Tudi glasbeniki naj bi se igrali z resnico. Tudi oni naj bi čutili drobtine resničnosti sveta okoli sebe in jih v svojem jeziku – jeziku glasbe – prevajali tistim manj senzibilnim, tako, da bi svet lahko več ljudi bolj občutilo. Imeli naj bi sposobnost čutiti, kdaj je svet okoli njih  pripravljen sprejemati, in kdaj ne. Ampak tudi med njimi nekateri trpijo za zazrtostjo vase. Glasba je po svoje še bolj zahtevna do svojih služabnikov, saj je pogosto skupinsko delo in zahteva , da se glasbeniki, ki igrajo skupaj, tudi med seboj poslušajo in si dajejo prostor, kadar je ta potreben. Ne! Ne znajo, ne morejo vsi. Manjka jim bistvena sestavina:
Nimajo uvidevnosti, nimajo posluha. Oziroma redki ga imajo. Tistega posluha, ki bi jim na uho šepnil naj se umaknejo nekomu, kadar ta potrebuje ali pa izrazi željo po prostoru za ustvarjanje. Tiste uvidevnosti, ki ljudem omogoči dovolj stišati svoje notranje glasove, da bi mogel skoznje prodreti tudi kakšen nov zvok in obogatiti njih same.

Potem pa so tu seveda tudi občinstva. Občinstva imajo pravzaprav čisto preprosto nalogo. Spremljati dogajanje, ki se odvija zanje in v primeru, da jim dogajanje ni blizu, oditi drugam, morda pa kljub temu, da jim ni všeč (če se jim zdi vredno seveda) spoštljivo počakati do konca in potem na podlagi izkušnje in svojega mnenja napisati kritiko, ki presnovi in preorje zemljo za novo seme ustvarjalnosti…

No? Kaj me moti – do česa sem kritičen pri občinstvu? Kritičen sem do raznih združb “intelektualcev”, ki v svoji organiziranosti z vinom redijo kače vulgarnosti na svojih uvelih prsih betežne umetnosti. Bolj preprosto povedano – motijo me lažni samooklicani občudovalci umetnosti. To so tisti, ki se jim zdi, da je treba pesmi ovekovečiti z vsiljivim fotografiranjem pesnika, med tem ko jih bere. Tisti “literati”, ki ostanejo celo na glasbenem delu večera, saj se je treba vendar napiti in bruhati svojo neoliko na ves glas, tako da si lahko vsi ogledajo pava, kako nasprotuje takšni godbi – brez harmonike – oziroma brez kričanja in tiste surove energije, ki jo imajo vulgarni pijanci radi.

Pa še organizatorji, ki  strašno podpirajo umetnost in  umetniške dogodke dokler so le-ti zastonj in pripeljejo v “hram kulture” več trošnikov ? Ki ponudijo tehnično pomoč v obliki nesposobnih podplačanih tehničnih delavcev, ki odidejo, ko bi se moralo njihovo delo šele začeti, pred tem pa skrajno prijazno in  simpatično kradejo čas in ga nesmiselno tratijo za nič – se pravi – zavlačujejo in ne vedo kaj početi, saj vendar niso kos nalogi, ki jim je bila naložena. Pa zakaj bi tudi bili – zakaj bi se preveč trudili, saj za svoje delo niso niti cenjeni niti dovol plačani. Njihov morebitni trud bi tako ali tako ostal neopažen in necenjen. Tisti, ki bi znali opraviti delo – pač ne bodo delali zastonj – saj se vendar cenijo. Na koncu večera so vredni natanko toliko kot so cenjeni. A v popolnosti pravzaprav tudi nastopajočih umetnikov nihče zares ne ceni: – ne cenijo se sami, saj so pripravljeni biti tam skoraj zaman in zastonj, pa ne govorim o denarju, govorim o vloženem trudu in nemogočih razmerah ter slabem vtisu, ki ga to okolje povzroči. Vse bolj besno mečejo bisere občinstvu v glave! – Ne ceni jih (občinstvo) – kako bi tudi jih, če se sami ne?

Občinstvo
Poete so prišli gledat z agendo – in se predvsem prišli kazat – “kajti saj vendar vsi vedo, da je to zelo umetniško in oh! in če bom zraven, bodo vsi vedeli kako izbran okus imam – tisto žlobudranje in recitiranje teh starih blebetačev bom pa že nekako preživel, važno je, da sem tam.” V resnici je večinoma glasbeno občinstvo vsaj na videz precej bolj kultivirano od literarnega. Je pa res, da tiso ki ni kultivirano, glasno kriči svoje kritike…
Pravi umetniki pa se morajo ves čas opominjati, da zadostuje, če jih zares posluša vsaj izbrana peščica – da ne potrebujejo hvale in nočejo slave (razen zato, da je kruh na mizi), in da je njihova strokovna dolžnost, da ubranijo svojo etiko pred valovi napadov skušnjav pragmatičnosti.

Povzetek:
Prvi pesnik večera je bil odličen.
Glasba je živela, vsakič ko je bil na odru prostor zanjo.
Kljub vsemu.

  • Share/Bookmark
Jaka Jarc @ 10:09
Zapisano pod: Glasba