Pesniki, Glasbeniki, Občinstvo, Organizatorji (ali – izgubljeni posluh)

Objavljeno 29.11.2007

Nekako sem se odločil, da imajo pesniki vlogo in nalogo – Njihov obstoj ima smisel oni pa imajo odgovornost. Pesniki naj bi podajali svoja doživljanja in izkušnje tako, da bralcu ali poslušalcu kar najbolj olajšajo dojeti in razumeti in morda celo začutiti njihovo izkušnjo ali občutje.
Včasih pesništvo sploh ni bilo vezano na pisano besedo, ampak so si pesmi ali pa zgodbe pripovedovali. Dogodek je bil družaben in ne individualen kot danes. Zato so si zgodnji pesniki izmislili pomagala, ki so jim olajšala pomnjenje pesmi in hkrati zmanjšala možnost, da bi se pesem v svojem toku od ust do ust spreminjala. Pesniška oblika, določen metrum in (ali) rime, da si lažje natančno zapomnimo besedilo služijo ko mnemotehnike in konzervirajo misli. Lažje kot : Katarina Barbara kako si ščitila svojo hišo… (nevezan neritmičen in neriman stavek) si je  zapomniti:”Katarina Barbara kako si domek var’vala” – ali pa namesto, da bi si skušali v glavo vtisniti besedo za besedo naslednjih povedi:
“V Puščavi na arabskem polotoku se je rodil majhen ptič. Živi, čisto sam samcat v goščavi, kamor le redko zaide tudi kakšno drugo živo bitje.” -Lažje si je zapomniti, če uporabimo ritem in rimo:

“V Arab’je puščavi se ptiček rodi, v odljudni goščavi sam zase živi.” Temu bi lahko dodali še melodijo in pesem bi lahko, neokrnjena, preživela stoletja, govorila bi natančno isto zgodbo, kot prvič, z natančno istimi izrazi, ki bi imeli natančno sorodne pomene. Seveda je sčasoma  iz semena te mnemotehnike zraslo še precej več – nastale so lepe, estetske oblike, ki so prispevale tudi k vsebini. (Zakaj in kako oblika prispeva k vsebini in obratno je stvar mnogih obstoječih debat.)
Skrajno nedavno sem poslušal dva pesnika,  oba slovita kot tudi silovita. Eden je svoje poslanstvo izpolnil zelo dobro, na trenutke celo odlično – drugi pa je z enim branjem vrgel slabo luč na vse kar je naredil doslej. Eden je podajal svoja občutja, bogatil jezik svojih prednikov in peljal občinstvo po slikoviti pokrajini občutij in razpoloženj tako, da se je občinstvo z njim smejalo, pa spet nostalgično vzdihnilo in se v nekaj izbranih trenutkih celo približalo lepoti abstrakta resnice.Drugi je pripovedoval spomine, jih zavijal v skrivnostnost obskurnih izrazov in neo-enega ali drugega sloga, kjer je rdeča nit poetu žaljiv izraz cenzure. Ta, drugi, se je izneveril celo svojemu jeziku in je v svojo pripoved vpletal stavke v tujih jezikih, z izrazito pokvečeno izgovorjavo, ki je pripoved še bolj oropala lepote.
Jaz stojim nabregu, kjer od umetnosti želim lepoto, ali pa odraz nekega bistvenega pomena. Mene moti dejstvo, da ljudje tako radi poslušajo sebe – da sveta okrog sebe včasih sploh ne opazijo več. Celo pesniki, največji v svojem okolju, oni, katerih delo in strokovna dolžnost je iskati resničnost občutij in jo pokazati tudi tistim, ki bi je sami sicer ne opazili – tudi ti se očitno množično izgubljajo znotraj samih sebe.

Morda je res, da z leti človek izgublja sposobnost videti svet okoli sebe.Morda je človekovo življenje res kot sonce na dnevni pot: Zjutraj vzide in svetlo  ožari vse stvarstvo, sveti navzven in je samo nevidno, kajti le kdo lahko gleda vanj. Opoldne je najsvetlejše hkrati pa je trdno in včasih že prav neusmiljeno žge. Zvečer pa se sonce zazre vase. Njegova lastna luč ga osvetljuje od znotraj, njegovi žarki pa nič več ne opazujejo preostalega sveta…? (To prispodobo so pred mano uporabili že vsaj Sfinga, Heinlein, Clark in Neitzche.)

Tudi glasbeniki naj bi se igrali z resnico. Tudi oni naj bi čutili drobtine resničnosti sveta okoli sebe in jih v svojem jeziku – jeziku glasbe – prevajali tistim manj senzibilnim, tako, da bi svet lahko več ljudi bolj občutilo. Imeli naj bi sposobnost čutiti, kdaj je svet okoli njih  pripravljen sprejemati, in kdaj ne. Ampak tudi med njimi nekateri trpijo za zazrtostjo vase. Glasba je po svoje še bolj zahtevna do svojih služabnikov, saj je pogosto skupinsko delo in zahteva , da se glasbeniki, ki igrajo skupaj, tudi med seboj poslušajo in si dajejo prostor, kadar je ta potreben. Ne! Ne znajo, ne morejo vsi. Manjka jim bistvena sestavina:
Nimajo uvidevnosti, nimajo posluha. Oziroma redki ga imajo. Tistega posluha, ki bi jim na uho šepnil naj se umaknejo nekomu, kadar ta potrebuje ali pa izrazi željo po prostoru za ustvarjanje. Tiste uvidevnosti, ki ljudem omogoči dovolj stišati svoje notranje glasove, da bi mogel skoznje prodreti tudi kakšen nov zvok in obogatiti njih same.

Potem pa so tu seveda tudi občinstva. Občinstva imajo pravzaprav čisto preprosto nalogo. Spremljati dogajanje, ki se odvija zanje in v primeru, da jim dogajanje ni blizu, oditi drugam, morda pa kljub temu, da jim ni všeč (če se jim zdi vredno seveda) spoštljivo počakati do konca in potem na podlagi izkušnje in svojega mnenja napisati kritiko, ki presnovi in preorje zemljo za novo seme ustvarjalnosti…

No? Kaj me moti – do česa sem kritičen pri občinstvu? Kritičen sem do raznih združb “intelektualcev”, ki v svoji organiziranosti z vinom redijo kače vulgarnosti na svojih uvelih prsih betežne umetnosti. Bolj preprosto povedano – motijo me lažni samooklicani občudovalci umetnosti. To so tisti, ki se jim zdi, da je treba pesmi ovekovečiti z vsiljivim fotografiranjem pesnika, med tem ko jih bere. Tisti “literati”, ki ostanejo celo na glasbenem delu večera, saj se je treba vendar napiti in bruhati svojo neoliko na ves glas, tako da si lahko vsi ogledajo pava, kako nasprotuje takšni godbi – brez harmonike – oziroma brez kričanja in tiste surove energije, ki jo imajo vulgarni pijanci radi.

Pa še organizatorji, ki  strašno podpirajo umetnost in  umetniške dogodke dokler so le-ti zastonj in pripeljejo v “hram kulture” več trošnikov ? Ki ponudijo tehnično pomoč v obliki nesposobnih podplačanih tehničnih delavcev, ki odidejo, ko bi se moralo njihovo delo šele začeti, pred tem pa skrajno prijazno in  simpatično kradejo čas in ga nesmiselno tratijo za nič – se pravi – zavlačujejo in ne vedo kaj početi, saj vendar niso kos nalogi, ki jim je bila naložena. Pa zakaj bi tudi bili – zakaj bi se preveč trudili, saj za svoje delo niso niti cenjeni niti dovol plačani. Njihov morebitni trud bi tako ali tako ostal neopažen in necenjen. Tisti, ki bi znali opraviti delo – pač ne bodo delali zastonj – saj se vendar cenijo. Na koncu večera so vredni natanko toliko kot so cenjeni. A v popolnosti pravzaprav tudi nastopajočih umetnikov nihče zares ne ceni: – ne cenijo se sami, saj so pripravljeni biti tam skoraj zaman in zastonj, pa ne govorim o denarju, govorim o vloženem trudu in nemogočih razmerah ter slabem vtisu, ki ga to okolje povzroči. Vse bolj besno mečejo bisere občinstvu v glave! – Ne ceni jih (občinstvo) – kako bi tudi jih, če se sami ne?

Občinstvo
Poete so prišli gledat z agendo – in se predvsem prišli kazat – “kajti saj vendar vsi vedo, da je to zelo umetniško in oh! in če bom zraven, bodo vsi vedeli kako izbran okus imam – tisto žlobudranje in recitiranje teh starih blebetačev bom pa že nekako preživel, važno je, da sem tam.” V resnici je večinoma glasbeno občinstvo vsaj na videz precej bolj kultivirano od literarnega. Je pa res, da tiso ki ni kultivirano, glasno kriči svoje kritike…
Pravi umetniki pa se morajo ves čas opominjati, da zadostuje, če jih zares posluša vsaj izbrana peščica – da ne potrebujejo hvale in nočejo slave (razen zato, da je kruh na mizi), in da je njihova strokovna dolžnost, da ubranijo svojo etiko pred valovi napadov skušnjav pragmatičnosti.

Povzetek:
Prvi pesnik večera je bil odličen.
Glasba je živela, vsakič ko je bil na odru prostor zanjo.
Kljub vsemu.

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev za 'Pesniki, Glasbeniki, Občinstvo, Organizatorji (ali – izgubljeni posluh)'

  1.  
    Ana
    29.11.2007 | 10:16
     
    Ana

    lepooo :) zanimiv post. res je.

  2.  
    buksijakarc
    29.11.2007 | 12:40
     
    buksijakarc

    Ana, ja tole je bilo pa hitro, hvala za prvi komentar mojega novega bloga.

  3.  
    29.11.2007 | 13:15
     

    Sijajno. Vse res.

    Sem vesel tvojega slovenskega bloga.:)

    lpm

  4.  
    Nadja
    29.11.2007 | 13:17
     

    Upam, da bo to prebralo veliko ljudi. Dobro.

  5.  
    buksijakarcan
    29.11.2007 | 13:19
     
    buksijakarcan

    Oba izkusena blogerja ;) lepo pozdravljam!
    Hvala za mnenji.

  6.  
    29.11.2007 | 13:27
     

    Buksijakarc! :)

    To si zelo dobro napisal in moram reči, da pogrešam samo še korelacijo s strani vidnih umetnosti. Vseeno pa me zanima ena malenkost; pišeš sicer o umetnikih, a govoriš o ustvarjalcih. Ali zate tu obstaja kakšna ločnica? Ne mislim težiti z definicijami, ampak mislim, da svoj pogled na odgovornosti in poslanstva lahko razširiš na katerokoli ustvarjalno prakso.

    lpk

  7.  
    buksijakarc
    29.11.2007 | 13:54
     
    buksijakarc

    Pisal sem na podlagi navdiha, ki je izhajal iz dejanske situacije, kjer vizualci niso bili zastopani. Pa moram priznati, da direktne izkusnje nimam dovolj mocne, da bi lahko dodal tudi primer iz vizualnih umetnosti – razen filma. Razlika med umetnikom in ustvarjalcem? Po mojem (!) ustvarjalec ustvarja – kvaliteta ni faktor – tudi ce stvaritev ni kvalitetna je se vedno stvaritev.
    Umetnik je umeten (starejsi slovenski izraz – pomeni “spreten”) v ustvarjanju – njegove stvaritve morajo bit najprej kvalitetne – sele potem so umetniška dela… (tako nekako približno – meril pa še ne znam definirat)
    Ja verjetno bo držalo – v vsaki ustvarjalni praksi… Ampak zanimivo je, da so specifike – že občinstvo literarnih in glasbenih dogodkov se vidno razlikuje…
    A ne?

  8.  
    29.11.2007 | 16:33
     

    Niti ne… V principu in kakor si sam opisal, so si paradigme tako slične, da bi mislil da gre za isto stvar. Idejna stvaritev, realizacija, prezentacija, feedback ter nadaljne povratne zanke v istem ritmu. Razlika, ki jo opaziš je le maska – ko se ljudje obnašajo “kakor se na prireditvi spodobi”. Nekje je visok prag protokola (drama, opera), nekje nižji (gostilniški koncert, recital, literarni večer…) v grobem pa gre za iste ljudi, isto kulturo malega mesta. Kultiviranost, ki jo opisuješ je površinska in ravno tako zaznavna. Iskreno kultiviran človek se bo tako vedel neglede na protokol – tudi na gasilski veselici, rojstnem dnevu ali po parih kozarcih preveč. :) Predvsem pa za volanom.

    Vem, da izpade moje pisanje OT, ampak osebno mislim, da gre pri kultiviranosti za širši družbeni problem in je res ne moremo ocenjevati samo po obnašanju na prireditvah (ali po ljudeh, ki te prireditve obiskujejo).

    Pri kultiviranosti v okviru vidnih umetnosti vse te maske padejo, saj tu vsak priznava, da se zanaša na svoj okus/oko – niti ne “igra” več, se ne “obnaša” dogodku primerno. Po moje je odziv (ljudje), opisan v tvojem prispevku, pri vidnih sporočilih še najočitnejši, saj je vsak, čigar oko je občutljivo na fotone, kritik na podlagi tako ali drugače izdelanega “okusa”, ki ga brusijo masovni mediji, ter skladišča (galerije). Na tej točki o kultiviranosti niti ne moremo več govoriti, saj gledalci niso kritični niti do sebe in svoje sposobnosti dojemanja, kar pa je osnova razumevanju, stališčem, kritikam, ocenam in nenazadnje odzivu ter vsemu ostalemu zelju, ki sledi.

    Anyhow – pogrešal sem tvoj pogled na še te zadeve, saj se s tem krog zaključi in vzorci postanejo očitnejši. Vsekakor pa najlepša hvala za intelektualne stimulacije – upam, da jih bomo še deležni.

    lpk

  9.  
    buksijakarc
    30.11.2007 | 10:05
     
    buksijakarc

    Ja -vsekakor je vsak lahko kritik vsega po ključu – ta dogodek je pripravljen za občinstvo, jaz sem del občinstva – torej lahko sodim na kakšen odziv je stvaritev naletela pri meni – tudi to velja za vse umetnosti – kakor abstraktni slikar ima tudi abstraktni pesnik ali pa free-fusion jazz / oziroma moderni klasični glasbenik podobne sledilce – ne glede na kvaliteto – včasih pa kritike ki ga (spet ne glede na kvaliteto) zavračajo, češ – abstrakcija je brez veze –

    Zanimiva reč se mi je pripetila kakšen teden nazaj, ko sem prinesel plakate nekega ameriškega glasbenika v klub, kjer naj bi se ustavil na svoji Evropski turneji…
    V klubu so me najprej vprašali, če sem plakate sam doma narisal – potem, ko sem jim odgovoril, da jih je narisala (tada dadaaaa!) ameriška slikarka – iz AMERIKE -haha – pa so utihnili in po premisleku odvrnili, da so plakati drugačni, kot jih imajo ponavadi.

    Ti plakati mi niso bili preveč všeč – tudi ostalim evropskim kolegom ne – je pa potem sam glasbenik z razumnim zanimanjem povedal, da so v ameriki poželi same pohvale – vsepovsod…

    Vsi so se počutili poklicane, da na te plakate reagirajo!
    Na pesniškem večeru ni bilo veliko reakcije – nekaj kritik po blogih naslednji dan… ;)
    Na glasbenem delu večera, pa je bila edina kritika nek pijan posameznik, ki je negodoval nad tem, da ni dovolj razbijaško…

    Na koncu se zdi, da so vizualno delo kritizirali še najbolj civilizirano…

    Kaj meniš?

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !