Kako se oropamo lepote (intelektualni elitizem) – tok misli

Objavljeno 20.08.2008

Vsake toliko časa zakoračim mimo ljubljanskega Bikofeja in se spomnim na pogovor, ki sem ga imel z zelo dobrim prijateljem – tujcem, ki ni odraščal v Ljubljani – o tem kako so eni ljudje smešni, in kako nerazumljivo se obnašajo. Dva kolega sta ga povabila na pijačo, in ko je hotel zaviti na (tako imenovano) ljubljansko promenado, sta odreagirala posmehljivo in vzvišeno – češ, tja hodijo pa samo butasti potrošniki, tega nam pa res ni treba.

Odšli so v Bikofe. Hm… Nekako težko sprejmem, da zna klientela v bikofeju kaj bolj razmišljati s svojo glavo kot na primer klientela v Mačku. Seveda je določena razlika v oblačilih, pa niti ne v tem, koliko namena in pozornosti gre oblačenju, kot kaj hoče obleka komunicirati. In mnogi elitistični intelektualci skušajo sporočiti, da se ne strinjajo, da jim privlačnost, simpatičnost, čednost in privlačnost smrde – da jih zanimajo višje zadeve, kot so gospodarska rast tretjega sveta, propad naše odlične socialistične družbe… Skratka večinoma parole, ki jih ponavljajo kot papige in zraven dodajajo pogosto nepremišljene detajle, ki kdaj pa kdaj zrastejo celo na njihovem zelniku.

Ampak po mnenju te “intelektualne elite” – dekle ki je posvetilo pozornost obleki na tak način, da je njena podoba izražala zadovoljnost s seboj in iskreno veselje do lepega izgleda, po mnenju intelektualcev “ni pomembno – važno je kaj je v glavi” – kot da urejeni in privlačni ljudje ne moremo ;) biti tudi inteligentni (da se sploh ne spuščam v to, da je inteligenca več kot le izbira “pomembnih” tem in “mnenj). Seveda gre potem inteligentni fant po tisto pametno dekle, ki najglasneje razlaga o “feministični teoriji” in pljuva po blondinkah, ki so tako skoraj “vse umetne” – o “bolani družbi potrošnikov”… Potem naj ubogi fant sebi pripiše posledice – in ne ne bom pojasnjeval kakšni so vse kompleksi in kje vse se skrivajo in kaj vse imajo za posledico.

Dolga leta sem bil sam eden od teh elitističnih izgubljenih duš in moram reči, da sedaj živim lepše in bolj polno življenje. Teme mojih pogovorov niso več omejene na kvaliteto simbolike v art filmih, političnih in geostrateških dejstvih in ugibanjih in podobnem – ne morem zamenjati kože, tako da prav preprost še nisem postal – tak pač nisem – sem pa zavzel drugačen odnos do zabave in veselja v življenju zlasti pa sem zavzel drugačen (manj predsodkov poln) odnos do soljudi – še vedno me kakšni primitivci vržejo iz tira in še vedno ne razumem, kako se lahko nekdo ure in ure pogovarja o tem kaj je kupil in koliko je stalo – razumem zakaj, ampak kako pa ne.  Kljub temu pa povem vsem intelektualnim prestrašencem, da so tudi “šminke” lahko super fajn ljudje in za božjo volj sestopite s svojega konja in se kdaj tudi poveselite.  (Če jim ne boste všeč, jim pač ne boste, boste pa komu drugemu … ;)   )

  • Share/Bookmark
 

35 komentarjev za 'Kako se oropamo lepote (intelektualni elitizem) – tok misli'

  1.  
    20.08.2008 | 10:14
     
    šuši

    zadel si v črno!

    A potem zato čudno gledajo mene, vso našminkano, in mojo drago prijateljico, zapriseženo metalko?

    Prenekateri “bikofe” ludek je dosti bolj zafrustriran, kot “maček” ludek … pa ne zaradi segrevanja ozračja. Čeprav o segrevanju ozračja oba vesta marsikaj. In ljudje smo različni zato, da se drug od drugega kaj naučimo. Najprej pa je treba znati sprejemati drugačnost.

  2.  
    20.08.2008 | 10:48
     
    buksijakarc

    Načeloma menim, da so to zafrustrirani ljudje, ki so se v razvodu socializacije začeli enaliti s svojimi miselnimi sposobnostmi, in ne športom ali izgledom ali popularnostjo – v osnovni in srednjih šolah so jih nezreli ljudje zavračali, in ne razumejo, da so se stvari spremenile v svet odraslih. Še naprej se bojijo, da jih bodo po njihovem mnenju manjvredni ljudje zasmehovali in izključili. Zares pa nastane problem takrat, kadar posplošijo nezrelost in omejenost ter ju enačijo z izgledom in načinom življenja. Saj ne pravim, da se vedno motijo – ampak da si pa prepoveš cel del mesta…

  3.  
    Ace
    20.08.2008 | 10:55
     
    Ace

    Ko grem mimo bikofeja, imam vedno en tak čuden občutek, da me spremljajo obsojajoči pogledi. Pa nisem med najbolj zrihatnimi pojavi v Ljubljani. Vedno se spomnim na tist del South Parka, ko so se delali norca iz zahodne obale – smug is spreading. :lol:

    Kdorkoli posveča preveč pozorosti temu, kako zgleda in komu (katerakoli skrajnost – bikofe ali promenada), me odbije na daleč. Pri meni šteje le, kako zgledam sama sebi in mojemu izbrancu. Priznam pa, da čutim enak odpor do intelektualnih zapozirancev kot do “fashion ‘n’ fit” zapozirancev. Tiste, ki čutijo potrebo, da se mečejo ven z zunanjo pojavo, pomilujem in zadevo pripisujem nizki samozavesti.

    Pa še v premislek – precej težko je še vedno za žensko, da bi premagala neke blesave družbene stereotipe. Moški z magisterijem in raziskovalnim potencialom za inovativne pristope k reševanju najbolj perečih mednarodnih sporov zihr zdaj ne bi bil na mojem delovnem mestu. But I’m just a dumb fake blond, right. Po tej logiki, bi si menda res morala nabit debela očala na nos, pozabit na obstoj makeupa, mastne lase pustit opletat okrog obraza, zgledat zafrustrirano in nositi mismatching outfits.

  4.  
    20.08.2008 | 11:08
     
    buksijakarc

    Samo hecno pa je, da je večina žensk, ki so si izbrale ambiciozni življenjski slog in so na sorazmerno visokih uradniških pozicijah blondink z brezhibnim make-upom in preklemano izbranimi oblačili…

    Res pa je, da trud vložen v pripadnost (eni ali drugi skupini) pobere določen čas in energijo – koliko je ostane še za ostale interese? Dan ima pač samo 24 ur.

  5.  
    Ace
    20.08.2008 | 11:20
     
    Ace

    Ambiciozni življenjski slog, brrrrrrrr. Me ker strese, predobro poznam ta tip. Ambicioznost se je meni vedno zdela negativna značajska poteza, žaljivka. Imagine my surprise, ko sem ugotovila, da folk to dejansko ceni. Pa, da ne bo pomote, zdrav interes za osebni razvoj je super stvar, ampak ambicioznost sem pa vedno razumela že kot korak v nezdrav egoizem. In k takim osebam seveda spada zunanji stil, ki ga omenjaš. American Psycho much?

    Njihovi interesi = njihov življenjski stil. Ultra moderni egoizem. Me zanima, koliko časa bo še preživela senca socialne države ob teh novodobnih, ultra urban metro individualistih, ki jim je samo do tega, da njihv naziv čim bolje zveni, pa da lahko prek tega furajo svoje bolne fantazije o tem, kaj je uspeh.

    Zame je uspeh to, da imam dovolj prostega časa zase in za partnerja, potencialno družino, uživanje v dobri hrani, preprostih ljudeh in ljubem miru. Se že veselim jeseni, barv, vonjev, okusov… mmmmm. It is a glorious day!

  6.  
    20.08.2008 | 11:25
     
    nevenka

    Najbolje je pripadati svojemu počutju. Ob petkih sem najlepša :-)

  7.  
    20.08.2008 | 11:29
     
    buksijakarc

    Pa saj, ali ni na koncu dneva to osebna izbira vsakega izmed nas. Mislim, ambiciozni ljudje, ki jim “uspe” so nagrajeni s statusom, denarjem in pa slabim počutjem in splošnim nezadovoljstvom nad življenjem, da o “odlični” družbi niti ne govorim. Družine jim ni treba imeti, saj je njihov dan poln adrenalina in panik, če pa jim zares uspe se pa lahko za nagrado nikoli ne postarajo.

    Jaz osebno sem nekje vmes – po eni strani rad kaj počnem, to rad počnem čim bolje in moram zato do določene mere “uspeti”- v osnov to počnem iz sebe in zase, takoj zatem je pa na vrsti osebno življenje povezano z ostalimi, družina. druženje, veselje in zabava.

    Globoko verjamem (kaj pa hočem), da vsak dobi to, za kar se trudi – in če ambiciozni pomislijo strateško – o tem, za čim se ženejo, pa jim je to všeč – zakaj pa ne. Če pa ne razmišljajo, so pač žrtve nečesa – morda družine, morda lenobe, morda okolja – ne znam jim pomagati, in če me ne vprašajo jim tudi ne bom poskušal.

  8.  
    20.08.2008 | 11:30
     
    buksijakarc

    Petki so že super, jaz pa sem najlepši, ko sem ljubljen in ljubim nazaj :) (zlasti potem, ko sem nekaj ustvaril!)

  9.  
    20.08.2008 | 11:41
     
    nevenka

    Ljubezen itak vse polepša, potem sploh ne opaziš, če kdo misli, da ne sodiš med skisane face (jasno, potem, ko si nekaj ustvaril) :-)

  10.  
    Ace
    20.08.2008 | 11:41
     
    Ace

    iiiiiiiiiiiiii, kako lepo. In – se strinjam.

  11.  
    20.08.2008 | 11:52
     
    buksijakarc

    Samo da se vrnem k osnovni tezi, ki ni bila mi proti njim! ampak je napeljevala k strpnosti in brisanju stereotipov. Seveda pa je najbolj važno dobro srce, ne glede na spol, make up, obleke, pripadnost intelektu itd…

  12.  
    20.08.2008 | 12:09
     
    nevenka

    Veš, ko ljudi spoznaš, jih itak drugače gledaš.Moj najboljši frend je zagrizen dolgolas metalc, ves preluknjan in v raznih kovinskih dodatkih, pa še ful mlajši za povrh, jaz pa poleg v kakšni rožnati oblekici v petah do nebes. Vsak stereotipno obremenjen človek bi takoj imel hudo motnjo v sliki. In če bi se hudo menila za to, bi dovolila, da mi kdo brez potrebe kvari veselje. Pa se raje ne.
    Se mi zdi, da je tujina bolj sporoščena.

  13.  
    20.08.2008 | 12:14
     
    buksijakarc

    Ja v večjih mestih gotovo (misliš verjetno na London, Pariz, Amsterdam…)

    Ampak podeželje je pa le podeželje. Vsemu slovenskemu malemu meščanstvu navkljub ne smemo pozabiti ali se pretvarjati, da je večinska kultura pri nas pač ruralna. Morda nam to ni všeč – ampak po demokratičnem principu je tako kot mora biti. Razen, če začnemo ljudi spreminjati, da nam bodo bolj podobni – eri izobraževati ;) – nisem se še čisto odločil glede odgovornosti takšnega početja, in ravni strpnosti.
    Gospa tercialka si ne more in noče pomagati – njeno življenje je sestavljeno iz zgražanja – tako je sestavljena in v tem najde smisel ali pa celo užitek. Ali ji ga kratimo, ali se rajši ne sekiramo?

  14.  
    20.08.2008 | 12:24
     
    nevenka

    Pri nas je na nek način različnosti še zelo malo, svet je je bolj vajen. Sčasoma se bodo tudi tercialni pogledi pri nas omejili, ko bo več prepletanja kultur. Težko bo ustaviti ta proces, čeprav se bo najbrž tudi kdo trudil. Večina ljudi pri nas se še čisto nič ne počuti Evropejce.

  15.  
    20.08.2008 | 12:34
     
    buksijakarc

    Razen tega, da menim, da v avstrijskih, nemških, italijanskih in angleških (pa verjetno ostalih tudi) malih mestih in vaseh niso nič bolj vajeni drugačnosti kot pri nas, se s teboj strinjam do določene mere – mislim pa, da bo vedno ostala določena nestrpnost – vsaj dokler bo obstal strah pred drugačnim in tujim (eden od osnovnih strahov). Menim da smo v vmesni fazi – med obdobjem, ko smo bili strpni, ker nam ni bilo treba biti do ničesar (četudi obstaja nestrpnost brez objekta!) in obdobjem, ko se bomo drugačnosti malo privadili – obdobjem, ko nam gredo “glasni turisti” na živce, prav tako pa tisti, ki so se preselili in sedaj “preganjajo naše ženske” in “kradejo naše delo”. Prej pa smo bili veseli, da nas je kak turist sploh našel, in smo vedno spraševali kako mu je všeč – ko je pa tako majhna (država) (- to me je vedno jezilo, kakšen je pa potem Lichtenstein, Andorra, Malta, Vatikan, San Marino. Je tudi švica majhna?)

    Ampak z ozirom na prejšnjo temo (intelektualni elitisti) – pa menim, da se bodo čredni ljudje vedno grupirali in strojili proti tistim, od katerih so ogroženi… svojo manjvrednost pa maskirali s superiornostjo(v našem primeru – kvazi – intelektualnosti)

    Kar mene jezi je, da so mnogi med njimi omejeni in hkrati agresivni s svojo “tako veliko” pametjo. Agresivna omejenost pa v meni vzbuja neljubo mi nestrpnost. No vsak ima svojega ;)

  16.  
    20.08.2008 | 12:54
     
    nevenka

    Iste vrste ptiči vedno skupaj letijo, oblikovanje navznoter homogenih skupin, je
    najbrž naravni pojav, z njim niti ni toliko narobe, če skupine ohranijo spoštljiv odnos do drugačnosti. Vprašanje je kaj povzroča občutek ogorženosti in temu primerne reakcije? A kot si sam opazil, ni dosti treba za nestrpnost, ane.

  17.  
    20.08.2008 | 13:05
     
    buksijakarc

    prav gotovo dane – ampak ali ni še bolj pomembno, kako se potem odzovemo na ta impulz nestrpnosti?

  18.  
    20.08.2008 | 13:15
     
    nevenka

    Spijemo kavico v istem lokalu :-) ?

    Veš z odzivi je tako. Nekaj je dobro za druge, nekaj pa za nas.
    Čarobnih receptov nekako ni.
    Bolje je tako, da si človek stvari čim manj k srcu jemlje in je čim bolj strpen.
    Strpen pa je takrat, ko se mu ne zdi nujno, da tudi drugi mislijo kot on… ko v njem ni želje po moči nad drugačnimi.
    Ni vedno ogroženost kriva za vse.

  19.  
    20.08.2008 | 13:18
     
    nevenka

    No, hotela sem reči, da sva pri bistvu elitizma.

  20.  
    20.08.2008 | 13:35
     
    buksijakarc

    Ja, verjetno res ni vedno ogroženost. Morda res obstaja tudi volja po prevladi itd.
    Kaj pa vem. Ko sem se doslej srečeval z ljudmi, ki so izhajali iz sebe in skušali svet prisiliti v svoje okvire je bilo to zato, ker niso razumeli razlike med jaz in drugo, ter zato, ker so se počutili nerazumljene – enačili so razumevanje z podreditvijo. Če so to počeli zato, da bi nadzorovali svet okoli sebe, je to izhajalo iz tega, ker so mislili, da jih sicer okolje ne bo cenilo – to potrebo pa so imeli zato, ker jim je manjkalo cenjenje (pa ne nujno, da sebe niso cenili – kot trdi popularno mnenje ampak zato, ker si vsak želi biti vsaj opažen, če že ne ljubljen tudi s strani okolja, in če se niso počutili dovolj cenjene, potem se jim to ni zdelo pošteno in so poskusili okolju dokazati, da so vredni, da se jih ceni – no pa so že ognjevito poskušali pokazati, kako prav imajo, saj to pomeni, da so pametni in sposobni in torej vredni upoštevanja)

    Strpnost pa je po mojem mnenju proces, za katerega je potreben trud. Ne pride v paketu s karakterjem, ampak jo je potrebno razvijat. – Vsak je včasih jezen in ogorčen, in brez pozornega samo-opazovanja to lahko hitro postane pavlov refleks in zatem – nestrpnost. Edini način pa je po mojem mnenju umirjenost in razumevanje – to pa je edini recept, ki ga poznam. :)

  21.  
    20.08.2008 | 13:44
     
    buksijakarc

    O groza, kakšno intlektualistično klobaso sem sproduciral. Hahah :)
    Se opravičujem in nič ne zamerim vsem, ki jo preskočijo :)

  22.  
    20.08.2008 | 14:12
     
    nevenka

    Popolnoma se strinjam z interpretacijo nerazumljenosti. Včasih gre celo za občutek odgovornosti, da je nekoga treba razsvetliti, lahko je tudi čisto upravičen, pa se komu ne zdi sprjemljiv.

    Strpnost je komunikacijska spretnost, nekaj se je najbrž res lahko naučimo.

    Čeprav imam izkušnjo ravno z blogov, da umirjenost in razumevanje marsikoga totalno razkurita, češ reci bobu bob, ali pa se doma čez glavo pokrij in psssst.

  23.  
    20.08.2008 | 14:14
     
    nevenka

    Zakaj pa? Pa menda ne bomo vedno o čeveljcih :-(

  24.  
    20.08.2008 | 14:16
     
    buksijakarc

    Drži, tudi meni so že očitali, da se izogibam konfliktom za vsako ceno – ko z mojega gledišča ni nobene potrebe razlagati nečesa tistim, ki jih moje mnenje ne zanima. Gledišči sta pač dve – nekdo sprejema danost drugemu pa se zdi konformist… Celo lažnivec, ker noče pokončno branit svojega mnenja.

    Ne vem, morda je to stvar karakterja – ampak podobna je razlika med zavednim in nacionalističnim recimo slovencem, … (?)

  25.  
    20.08.2008 | 14:17
     
    buksijakarc

    Morda bi bilo še najpametneje ostati pri čeveljcih, rožicah in vetrčku :) (samo čisto resno mislim)

  26.  
    20.08.2008 | 14:34
     
    nevenka

    Naj ti bo, čeprav na mojem zelniku raste še en modra (rožica) :-)

  27.  
    20.08.2008 | 14:37
     
    buksijakarc

    … ? Ne saj moram priznati, četudi modrost veli uživati v preprostosti življenja, je moj razum preveč navdušen nad telovadbo, da bi se ji lahko kar tako odpovedal… ;)

    Le posadi modro rožico :)

  28.  
    20.08.2008 | 14:52
     
    nevenka

    Izogibanje konfliktom je včasih izogibanje odgovornosti in pokončni drži nekega jaza, kar pa je pomembno za človekov občutek samospoštovanja.
    In je del osnove tudi za tuje spoštovanje. Človek mora imeti mero tudi za to, s čim pa se sooči, malo stvari v življenju je takih, da tečejo gladko.

    Bilo bi lepo, če bi bili vsi Gandhiji v duši. Konec modre rožice.

  29.  
    20.08.2008 | 14:55
     
    buksijakarc

    Ne ne, ni še konec – kaj pa določiš kot merilo, kje se pokončna drža začne?

    Ali ni bolj pokončna drža, če svoje mnenje povemo jasno in enkrat in mirno, kot če ga povemo odločno, se pravi agresivno?

    In ali ni pameten človek sposoben predvideti kdaj bo njegovo mnenje naletelo na gluha ušesa in se vnaprej odločit, da ne bo tratil svoje energije zaman (ka-li?) ;)

  30.  
    20.08.2008 | 15:08
     
    nevenka

    O, to, če ga povemo, je pokončna drža, tudi jaz ne vidim v vsiljevanju nobenega smisla.
    Izogibanje je, če mnenje zadržimo zase. Neodgovorno pa je, če zaradi tega kdo utrpi posledice. Saj pravim, odvisno za kaj gre. Tudi molčati je včasih čisto modro. Ne vem pa, če se je pametno družiti z gluhimi ušesi.
    Torej sva našla razumen razlog za neke vrste elitizem.

  31.  
    Ace
    20.08.2008 | 16:04
     
    Ace

    Zeh…. a se ne bi šla vidva mal v bikofe na eno kavo pomenit :lol:

    Ne sej se hecam, čeprav se moji ubogi blont možgančki mantrajo :) Grem raje na en sprehod po promenadi :mrgreen:

  32.  
    20.08.2008 | 16:55
     
    nevenka

    Meni je bilo pa fino, najbrž zato, ker ne hodim v bikofe, na promenadi me pa tudi težko najdeš :-) Samih čeveljcev se pa naveličam, tako mi kak cvetek čisto popestri dan :-)
    pa-pa

  33.  
    20.08.2008 | 17:14
     
    šuši

    saj to je, manjvrednih se bojijo … največja neumnost.

    Ambicioznosti ne tretiram kot nekaj negativnega. Mi je všeč in me privlači … dokler je v mejah normale. Z mojo obsedenostjo z lepimi oblačili pa se pač spopadam vsak dan. In mi je vseeno, kako me kdo kdaj pogleda. Ljudje, ki nimajo širine srca me itak ne zanimajo. Tisti, ki jo imajo, pa jim je vseeno, na kateri strani Ljubljanice sedijo.

    Moram pa priznati, da poznam kar nekaj ultra metro ambicioznežev, ki se meni kažejo kot najbolj srčna bitja. Bolj od intelektualcev z manjvrednostnim ali večvrednostnim kompleksom.

    Kdaj pa smo bili vsi razumljeni? Problem je samo to, da ljudje ne znajo pri sebi razčistit in si zaradi tega, kot si rekel, odtrgajo cel del mesta. In potem sovražijo vse, ki hodijo okrog z velikim nasmeškom! To so, po mojem skromnem mnenju, ljudje, ki so zaradi lastnih frustracij pripravljeni poniževati vse okrog sebe. Jaz jim kar povem, da mi lahko rečejo kar želijo, zaradi njih jaz ne bom nič slabši človek, k večjemu boljši.

    Vseeno je bottom line: Uči se od drugih. Od vsakega se lahko nekaj naučiš.

  34.  
    20.08.2008 | 17:33
     
    buksijakarc

    Ne vem, če verjamem, da so lahko ambiciozneži srčna bitja. Mislim, da je vprašanje kako definiraš ambicioznost – meni je ace dobro ločila ambicioznost in bolestno ambicioznost – eno je da človek poskrbi zase v skladu s svojimi interesi, drugo pa, da človek pojma nima, kaj mu v življenju nekaj pomeni, oziroma, mu bo nekoč pomenilo, in se žene za nečim kar (vsaj po mojem mnenju) ne obstaja.

    Jaz imam želje in cilje, ki jih nameravam doseči, vem kakšni so in zakaj jih hočem doseči -v bistvu na kratko povedano – moje ambicije niso same sebi namen. Nekateri pa se ženejo le za ambicijami zaradi ambicij samih, morda malo še zaradi samopotrditve – če na poti hodijo po drugih, jih nimam preveč rad. :)
    Intelektualisti, ki se imajo za elito, so se pa že sami kaznovali, še dobro da nam ni treba tja kjer se njihova čreda individualistov zbira. :)
    Pravzaprav pa so samo zavedeni – hecno je opazovati kaj se zgodi, če jim omeniš, da ti je všeč na primer toxic od Britney Spears, ali pa da misliš da je moda družbeno koristna, ali pa celo, da se je fino smejati lahkotnim komedijam (oziroma da je bil Paganini- boy pop star svojega časa) – večina se jih prav malo sprosti, nekateri pa seveda začnejo udrihati po tebi, misleč, da “zdaj te pa imajo bedaka” – tem na žalost ni pomoči.

  35.  
    1.12.2009 | 19:55
     
    buksijakarc

    Ja Šuši, kako smo lahko čisto spregledali tvojo najbolj umestno pripombo – tudi jaz mislim, da se je najbolje od vseh učiti, ampak to zahteva trud, se sprašujem koliko smo tega zares sposobni. ?

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !