Sinteza med tkivom družbe in vladnimi službami – misli ob predavanju pametnejših

Objavljeno 8.12.2017

Danes sem se udeležil zelo zanimivega pogovora na ZRC SAZU, ki ga je moderirala Saša Petejan Zavoda APIS, v počastitev Mednarodnega dneva spomina na žrtve genocida in Mednarodnega dneva človekovih pravic. / http://zavodapis.si/pogovor-z-izjemnimi-zenskami/ Zasl.prof. dr. Maca Jogan je na žalost morala tokrat izostati, nadomeščal jo je mož. A pogovora je bilo čez glavo dovolj za koš premislekov.  Primarij Anica Mikuš Kos in prof. dr. Vasilka Sancin sta vsaka iz svoje izkušnje osvetlili nekaj perečih tem iz zaloge problemov človekovih pravic, kjer sem vsaj jaz osebno izluščil kot centralno temo pravico do dostojanstva. A najbolj je mojo pozornost pritegnilo tisto nasprotje, ki ga je pogovor sporočal med vrsticami, tisto neizrečeno vprašanje o razmerju med civilno družbo in pravnimi osebami v javnem interesu, nasprotje med individualno in kolektivno odgovornostjo. Namreč od vsega začetka so trije govorci vsak v svojem kontekstu poudarili, da je vsakdo upravičen do dostojanstvenega življenja; zlasti z veseljem sem končno slišal javno izgovorjene premisleke o nesmislu določanja upravičenosti do dostojanstvenega življenja glede na ločevanje ljudi na begunce in migrante, na moške in ženske in podobne populistično javno privzete ločne kategorije, ki v političnem diskurzu današnje slovenske politične debate tako pogosto odmevajo kot same po sebi umevne resnice.

Nasprotje med individualno in kolektivno obravnavo odgovornih za nečloveška ravnanja pa je bil tisti trenutek debate, kjer se je  debata o idealih zataknila, spotaknila in padla na tla realnosti. Namreč, tip pogovora je bil odprt in usmerjen k iskanju vzrokov problema; kje se pojavi nestrpnost in kako jo nasloviti in reševati. Nekako se je razumelo, da moramo obravnavati posameznike kot posameznike, ne kot pripadnike verskih, etničnih, socialnih ali drugi skupin. A v pogovor je vdrlo vprašanje kolektivne krivde države za genocid. Potem je eden od govorcev mimogrede privzel delitev na naše in vaše oziroma agresorje in branilce osvoboditelje upravičene do uporabe sile. Nato pa se je izrazilo še nasprotje med akterji na terenu in državnimi službami. Aktivisti tudi civilizirani in umerjeni, pogosto ne zaupajo sistemskim obravnavam in rešitvam. Za trenutek je bilo izpostavljeno, a ne ustrezno poudarjeno vprašanje smisla pripisovanja kolektivne krivde državi ali narodu. Namreč, vsi trije so obsodili posamične kategorije posploševanja, se pravi razosebljenje posameznikov in obravnava glede na vero, narodnost, raso in kot je poudarila doktorica Kos, socialni pripadnosti. V posameznih delih pogovora pa se je izkazalo, da se posploševanju pri delitvi ljudi na skupine še vedno težko ognemo. Prikradlo se je v pogovor o boju proti okupatorju (kot skupini ljudi neimenovanih posmaeznikov), kolektivni krivdi države (seveda le poražene) poleg pravne odgovornosti posameznih vojnih zločincev. Celo primerjava z Nemčijo, ki je bila kolektivno oropana dostojanstva po prvi svetovni vojni in je tako njen narod (spet ot kategorija množice) priklical in začel drugo vojno je obvisela le na hitro omenjena. Časa pač ni bilo dovolj in teme so bile preobsežne. Zato menim, da si tudi to samonasprotovanje zasluži malo več obravnave, ki jo skušam zasejati tukaj.

Pogosto opazim, da je razumevanje vzrokov za največji genocid 20. stoletja nekako izginilo iz spomina, zamenjala ga je krivda nemškega naroda in absolutna demonizacija osebe Hitlerja. Nasploh vse manj govorimo o tistih podtokovih, ki sprožijo tokove, ki sprožijo srd, nestrpnost in pogoje za sproščanje najbolj destruktivnih plati človeške narave. V odličnem pogovoru o groznih realnostih se je voditeljica spraševala, kako  bi se lahko čim bolje ubranili nerazumevanja, agresije, nacionalizmov in tako pobojem ter zanikanjem dostojnega življenja vsem. Izkazalo se je, da je za temi kategorijami destrukcije večglavi zmaj. Ena glava je človeška narava, ki v pogojih ko država odpove, kadar ni civilizirana, kultivirana in umerjena,  v soočenju z nemogočimi izbirami ali pa iz manj sprejemljivih razlogov, hitro postane zverinska. Druga glava je glasnost destruktivnih glasov v družbi, ki morda iz strahov, lastne stiske, slabe duhovne rasti, pomanjkanja uvida in premisleka, čuti potrebo zatreti konstruktivne premike v družbi. Tretja je pohlep po imetju, moči in pomembnosti, ki nekatere dobčkoljubne in oblastihlepne ljudi vodi k temu, da kreirajo realnost strahu in nesreče. Četrta glava je napačno razumevanje nastajanja realnosti, ki je v današnjem multimedijskem prostoru prej konstrukt diskurza, kot pa objektivna krajina bivanja sama po sebi. Peta glava pa je narava intelektualne individualistične drže, kjer je vsak dolžan trobiti v svoj rog, in kjer je stopiti skupaj pogosto dojemano kot pomanjkanje lastne inventivnosti. Šesta glava je nezaupanje – do sveta, do sočloveka – do države in  njenih organov – do ravni splošnega razumevanja preprostega ljudstva, do vzvišenih intelektualnih elit ipd.

In ta šesta glava mi je med poslušanjem segla najglobje v misli. Dve impresivni in globokega spoštovanje vredni osebi, ki sta nam razkrivali vsaka del svojega življenjskega poslanstva, stojita vsaka na svojem bojišču. Dr. Kos verjame, da je treba sile zla premagati s silami dobrega. Poudarila je, da je jedro njenega truda pogosto zdržati in na zapasti v defetizem, ohraniti vero in delovati dalje. Dr. Sancin je delovala bolj trdno, koncizno in strokovno. Stojita na nasprotnih bregovih iste reke, veletoka, za katerega se zdi, da v zadnjem času vse bolj divno hudouri. Vsaka s svojim instrumentarijem gradita jez civilizacije in konstruktivnega dela, da bi zajezili naraščajočo gladino nestrpnosti, trpljenja na račun koristoljubja. Ena gara na prvi liniji in postavlja opeko za opeko jeza dobrote v vodo, druga pa za mizo arhitekta načrtuje statično premišljen objekt, ki bo čim bolj trden, pač z ozirom na materiale in sredstva, ki so na voljo. Delata vsaka zase, ker je dela preveč in je preveč pereče, da ne bi zanj poprijeli prej, kot je mogoče. A, kot je perfidno z vprašanjem povedala Saša Petejan, pri pripravi strateškega načrta doktorice Kos, njenim izkušnjam navzlic, z ministrstva niso poklicali na posvet. Po drugi strani pa, kot je dr. Kos sama trdno povedala, jo moti nedoživeti govor o statistikah žrtev, nedočutni govor o ljudeh v številkah, o stiskah družin v statistikah. Kljub temu, je v zraku atrija ZRC SAZU obvisela le mimogrede omenjena misel o dialogu med državnim aparatom in  tkivom družbe. Kot je izpostavila dr. Kos, naj bi obstajalo med individuumom in državo neko tkivo družbe, a bojim se, da mnogi o tem tkivu in nasploh celotni relaciji med državo in konstruktivno civilno iniciativo morda včasih premalo razmišljajo. Bojim se tudi, da je to tkivo nekrozno.

Oseba, ki mi je draga, je v mnogih pogovorih povedala, da je, predstavljam si iz podobnih izkušenj kot Dr. Kos, v veliki meri obupala nad državo kot konstruktivno entiteto. Vidi jo kot oviro za delovanje, kot pijavko na ljudstvu, kot nezmožno presegati lastne okvire, kot zavetje lenim in oblastihlepnim in kot ignorantsko do temeljnih vprašanj človečnosti. Meni, kot zgodovinarju pa se ob tem neizbežno v misli prikrade podoba vojne, še zlasti državljanske, odsotnost pravnega reda (z izjemo konvencij, ki pa, mednarodne kot so, pogosto niso upoštevane). Jaz moderno pravno državo v idealu razumem kot silo civilizacije v bran nekultivirani zverinskosti narave in kaosa nereda; njen namen naj bi bil kultivrati tisto divje v nas, in vsaj v časih miru skrbeti za to, da naš živalski gon po krvi ostane nevzdražen. Z vzgojo, palico, korenčkom in kulturno vsebino in športnimi ideali naj bi država z aparatom uspela zagotoviti bolj ali manj enakomerno porazdeljeno dostojanstvo vseh državljanov, bivanje v kulturnem okolju, ki nas povzdiguje in nam mogoča razvoj, ne le preživetja. Malo mi je dala misliti doktorica Kos, ko je rekla, da v divjih časih odsotnosti državnega reda, se prav v vojnem času ne smemo zanemariti nadčloveških dobrih dejanj, ki so prav tako vredna omembe kot nečloveška slaba. A še vedno menim, da je naloga moderne države, vzgajati tisto, kar bi propadlo, ščititi šibke, ki bi v naravnem redu odmrli, zdraviti bolne, skrbeti za prestare in premlade, da bi lahko skrbeli zase. Naloga moderne države, menim, je da nasploh nadgrajuje kruti naravni red. Pustiti moram ob strani problem divjih obronkov in nereguliranega dela mednarodne kulturne krajine, oziroma to debato pustiti za kdaj drugič. Raje bi se lotil primerjave med državo, v kakršnih živimo danes in upravnimi enotami srednjega veka, ki so ena njenih korenin. (O rimski državi in grški polis smo namreč vajeni poslušati, a o bližjim nam srednjeveških kraljestvih manj.) Menim, da nam takšna primerjava lahko z nekoliko svežega zornega kota osvetli kaj pravzaprav imamo, ker tvorimo državo, in kaj je naša vloga v njej.

Namreč koncept države, kot jo imamo je plod razvoja stoletij. Moderna država ni nastala iz čiste ideje, temveč je plod serije permutacij. Te permutacije je, menim, gonil seštevek nasprotnih si sil interesov različnih slojev družbe. V meni bolje znanem okolju Wessexa med 7. in 10 stoletjem so kraljestva zrasla v interesu plemenskih in rodovnih vodij, ki so okrog sebe nabrali pristaše, ti pa so v želji po mirnem obdobju dosegli konsenz koga podpreti. Tako so želeli doseči, da ne bi dolgotrajna državljanska vojna zmanjšala sprva njihove zaloge za preživetje, kasneje pa dobičkov, ki so jih dobivali z zemlje, ki jim jo je tako-podprti pretendent podelil v zameno za zvestobo in (vojaško ter dacarsko) službo. Seveda so poznali prisege, celo zakonike, ki naj bi uravnavali družbo v imenu pravičnosti, ideala, ki so ga vsaj intelektualci časa zagotovo poznali iz zgodovinskega spomina. A realnost je bila morda manj visokoleteča. Kralj si je podanike organiziral iz želje po ohranitvi moči in se je zavedal, da ima moč samo, dokler ima dovolj podpore, da jo zadrži. Njegovi podaniki so podobno uravnavali življenje svojih podanikov, ki so velik del pridelka, pa tudi pravic dobili le po volji svojega gospoda v zameno za zagotovljen mir. Kraljevi mir je bila obveza, ki je ljudem upravičila takšno zgradbo družbe. Kraljevi mir je zajemal tudi določeno mero varnosti pod zakonom, varovanja osebne lastnine ipd. Ko se je prebivalstvo večalo, se je ta aparat vse bolj kompliciral. Zakoniki, ki so bili poprej morda le del propagande in spomeniki podobe pravičnosti, ki so si jo kultivirali kralji, so se razvili nazaj v rimski ideal zagotvaljanja neosebne in nepristranske pravice. Val koristoljubja oblastnikov pa so v teku razvoja vse bolj zadrževale interesne skupine, sprva kmetov, nato cehi in interesna združenja, samostani. Posamezniki so se združevali, da so lahko na svoje oblastnike bolje izvajali realen pritisk za zagotavljanje lastnih pravic; ti pa so jim ugodili, kar najmanj kot se je dalo, a toliko kot so morali, da so lahko obdržali ter širili svojo oblast in posest.

Danes predvsem v razočaranem bivšem vhodnem bloku vse bolj pa tudi na demokratičnem zahodu imamo do države  predvsem nezaupanje, in vse bolj često zapadamo v malodušje. Volilne pravice aktivne in pasivne so precej neizkoriščene, mediji so precej izkoriščani, ljudje vse preveč slabo informirani in hujskani, vsi pa smo vsaj do neke mere razočarani. Tisti, ki se aktivno lotevajo problema, to počnejo čim bolj izvzeti iz državnega parata, mnogi deli t.i. civilne družbe, ki se v aparat vključujejo pa so v enem delu volkovi v ovčji preobleki, v drugem delu pa se z umeščanjem v sistem kmalu preobrazijo v nerazpoznavne sence svojega prejšnjega žara. Nekateri, s poslanskih sedežev, ali pa na soočenjih, pozivajo na revolucijo, na vojno, na upor. Drugi oblastniki malodušno odklanjajo sodelovanje, pa tudi nekateri administrativni predstavniki države k sodelovanju ne vabijo izku[enih aktivistov. Ne pozabimo pa, da nekateri drugi posamezniki iz kolektiva administrativnega telesa vabijo k sodelovanju, in to je često izpuščeno iz pogovorov, nasprotovanja se ostrijo na posploševanju tudi med posamezniki, ki se strinjajo. Politične stranke v želji po ustvarjanju političnih baz ustvarjajo navidezne nepremostljive razlike med ljudmi in netijo ter podpihujejo ogenj jeze ter žerjavico nezadovoljstva. A če lahko iz zgodovine Wessexa v najzgodnejšem srednjem veku vzamemo kak nauki, potem je to nauk, da moramo stopiti skupaj, pa ne v nekakšen novi kolektivizem, temveč v kolektivni individualizem. Razumeti moramo, da je pomembno tudi to, o čem se strinjamo, pa ne kot državljani, temveč kot ljudje.

Se pravi, tudi države in njenega aparate ne gre jemati razosebljeno. Tudi “pripadnikom” državnega parata, tako kot pripadnikom etničnih, verskih, socialnih in drugih skupin, pritičen individualna obravnava. So leni, pridnie, skorumpirani, etični, nerazumevajoči, globoko željni konstruktivno prispevati… Država ni naša mati koklja zunaj nas, ki nam bo povedala kako in kaj ter poskrbela, da bo našim potrebam zadoščeno. Pa tudi naše želje in naše potrebe niso tisto v čemer bi se lahko kdaj večinsko zdedinili. Nismo njeni otroci, nezmožni poskrbeti za svoje življenje. Država smo mi sami vpeti v razmerja med seboj. Oblastnik bo pogosto tudi v moderni državi motiviran le z željo po oblasti ali dobičku. Korupcija in lenoba ne bosta nikoli popolnoma izginili. A pravni red lahko krojimo, če se povežemo med seboj, pa ne v popolni konsenz ideologije, pa tudi ne v iskanju skupnih koristi, saj so koristi morda najbolj ločevalne prvine. Povezati se moramo tam, kjer se moramo neovrgljivo strinjati, da si vsi želimo bivati dostojanstveno, da lahko razumemo, da si to želijo tudi vsi drugi, migranti ali begunci, moški ali ženske ali otroci, narava in mesto. Ne pozabimo, da smo tudi mi drugi, in da so drugi tudi mi. Skušajmo razumeti, da je treba hujskanje odmahniti, nezadovoljstvo pa stradati ne hraniti. Mi ali oni ali mi, pri nikomur od nas ne gre edino in samo za preživetje, ampak za dostojanstveno bivanje v kultiviranem in mirnem okolju, ki ga lahko drug drugemu zagotovimo samo vsak zase skupaj. Kot srednjeveški podaniki na svojega kralja, moramo mi izvajati pritisk na svoje izvoljene predstavnike, ne smemo se predati, in ko vidimo, da ljudje trpijo, doma ali na tujem, naši ali od nekoga drugega, se lahko brez pomisleka strinjamo, da je treba zanje poskrbeti. Morda še zadnja misel. Vse bolj nas vodi in nam vlada politično skonstruiran strah, da bo jutri hudo, da bo pomanjkanje, da bodo kužne bolezni, strah, da bo med množico beguncev tisti nedefinirani sovražnik — terorist (termin namreč nima obče sprejete definicije), oziroma, da bo med migranti iz Mehike — posiljevalec. Tega strahu se lahko ozdravimo sicer le vsak sam, a se ga moramo ozdraviti.

Poti na gumijastih čolnih po Sredozemskem morju, ne vedoč ali bodo utonili, kljub poročanju o nasprotnem, niso tvegali tisti, ki bi jih gnala želja po uničenju temveč tisti, ki jih je gnala nuja. In tisti, ki migrirajo niso razlog temu, da jaz nimam redne službe, temu sem deloma razlog sam, deloma pa noevrgljiva spremenljivost naše realnosti, kjer je dela manj kot ljudi, in kjer so dobrine neoptimalno porazdeljene. Pa tudi, če na splavu pride v Ljubljano tisti migrant, ki ni begunec, in mi iz pred nosa vzame službo, in če iz Mehike pride v Združene države posiljevalec, se spet vprašajmo, četudi smo to nekoč že vedeli, ali je res vredno na mrazu in v taboriščih puščati ogromno število migrantov, ki bodisi iščejo dostojno življenje zase in za svoje otroke, oziroma beguncev, ki jim je vojna, v kateri hvalevredno nočejo sodelovati kot vojaki/morilci sodržavljanov, vzela streho nad glavo in možnost mirnega varnega, kaj šele dostojanstvenega življenja. Ne govorim o legitimnem procesiranju prišleku, o tempu, ki ga zmore obmejna policija, ne govorim o kapaciteti države, ali celo gospodarsko-političnem načrtu za zaposlovanje, in zmožnostih izvajanja kriminalističnega nadzora nad novim prišleki. Celo o problemu integracije tujcev in posledicah negostoljubnega in odklonilnega odnosa novodošlekov za vklapljanje v družbo ne govorim. V resnici govorim o napisu, ki sem ga zasledil na hitro z levim očesom, na upam da sfabriciranem, bojim se pa, resničnem plakatu SNS, ki kar naravnost poziva “Migrante ven iz države”, govorim o stranki in komunikologu, ki je presodil, da je dozorel čas v katerem bo ta sentiment stranki pridobil podporo, in da ta agresivni in pritlehni poziv ne potrebuje razlage ali legitimacije. Namreč, kot je poudarila in posebej povedala doktorica Sancin, dostojanstvo pritiče vsakomur, beguncu ali migrantu.

Do tu nekje je moje misli privedel današnji pogovor. Med okostjem vzpostavljenega državnega reda in udi konstruktivno zainteresirane javnosti mora zrasti vmesno tkivo, ki bo državnemu telesu omogočilo bolj optimalno delovanje. Med svetovoma, ki sta ju danes simbolično predstavljali doktorici Kos in Sancin, moramo zgraditi most konsenza o tem, da dostojanstvo pritiče čisto vsem. In če pritiče vsem, potem je edino pošteno, da pritiče tudi vsem ostalim. Verjamem, da se izgovorom navkljub, intelektualiziranju navkljub in strahu navkljub, pod vso navlako in izgovori o tem lahko vsi zelo preprosto in kategorično strinjamo.

  • Share/Bookmark
 

Ta objava še ni komentirana.

Komentiraj

Informacije za komentatorja
Preskok v novo vrstico se pojavi samodejno. Vaš E-Mail ne bo nikoli objavljen.

(obvezno)

(obvezno)


RSS vir za komentarje | TrackBack URL

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !